Hruščanski vrh

Nad mestom je še vedno zimska pravljica.

Razgledi iz Zakamnika

V dokaj hladnem jutru me Žiga s podmladkom pobere pred domom, od koder smo v desetih minutah že na izhodišču na Zakamniku. Po jutranjem pomenku s sotrpini in domačinom, ki nam prijazno odstopi parkirišče, se zaženemo čez senožeta pod Suhim vrhom. Med gaženjem čez poseko proti vrhu se nam nasmehi že kar rišejo na obraze. Med vzponom občudujemo razglede na vse strani. Neobljudena pot je precej bolj slikovita od klasičnih.

Na Hruščanski planini srečamo kar nekaj predhodnikov, tudi tiste, ki ponavljajo vzpone in spuste. Z višino narašča tudi jakost vetra, ki pa še vedno ni tako močan, da človek nebi užival v razgledih.

Čez sedlo Rožca nadaljujemo proti Hruščanskemu vrhu od koder je bil prvotni plan smučati po zahodnem grebenu nazaj na Hruščansko planino. Predvidevali smo, da je veter naredil svoje, zato obrnemo na vzhodni del vrha, od koder uživaško odvijugamo proti Hruščanski planini.

Pod planino nekaj rodea po pristopni smučini po cesti, nato pa ponovna vprega cuckov za dobrih pet minut, špancir do Suhega vrha, od tod pa po bukovi hosti in čez omenjeno poseko uživaško na izhodišče, kjer Tina in njegova žena ne razočarata s postrežbo. Zaska je bla res dobra!

Uživali: Kaja, Nace, Žiga in pisec.