Hruščanski vrh, Koprivnjak, Rožca

Za zaključno turo v letu 2017 si izberemo kuclje nad “Mestom rdečega prahu”, kot je dr. Boris Rjazancev svoje čase lepo opisal kotiček med Karavankami in Mežaklo.

Vsakič znova me navduši svet tam gor okrog Hruščanskega vrha in v osrčju “Chamonixa”, kot so naši predniki poimenovali čudovite poljane med Hruščanskim vrhom, Dovško babo in Koprivnjakom na Avstrijski strani državne meje, ki se bohotijo vse do sosedove koče na Rožci tam pod Klekom.

Z Juretom sva bila večer poprej enotna v ideji, da se z družbo podamo na Hruščanski vrh, od tam pa…za nosom.

Pred domom zdravja na Jesenicah se zjutraj zbere gorenjska mešana ekipa. Janez z Rečice, Uroš in Tone s tržiškega konca ter Matic, Jure in jaz z mesta rdečega prahu. Do Zakamnika se z nekaj fiskulture za volanom pripeljemo z dvema jeklenima konjema, od tod pa na cuckih nadaljujemo proti Rogarjevemu rovtu. Do vstopa na Jeseniško planino je gaz narejena, naprej jo vlečemo sami.

Na cesti, kjer se prvič pokažejo Julijci med vejevjem mogočnih bukev, mi je v trenutku žal, da nisem vstal vsaj dve uri prej, saj bi čudovit sončni vzhod lahko doživel nekje višje s še lepšimi razgledi.

Pot nas vodi skozi zimsko pravljico proti Jeseniški planini, od tod pa dalje proti vrhu do kapelice svetega Izidorja. Lep tempo večkrat prekinem za pavzo s pritiskanjem na sprožilec, saj je enostavno prelepo, da bi odšel mimo…

Na vrhu nas seveda pričaka nekaj vetra, zato se ne obotavljamo kaj preveč. Usmerimo se proti JV, nato pa po čudoviti pršičasti flanki (ki je mimogrede “pogojno užitna”) z vsem spoštovanjem do gore in s previdnostjo odvijugamo do lovske prižnice nad Jeseniško planino, od tod pa še po čudovitih poljanah med macesni vse do dna planine, kjer spomladi kraljuje zaljubljen divji petelin.

Z nasmehi na od snega zaprašenih obrazih spet vprežemo cucke, med tem pa se nam pridruži še manjša ekipa iz “bele” Ljubljane. Družno zopet napademo vrh, tokrat po že utrjeni gazi veliko hitreje dosežemo najvišjo točko nad planino. Smučamo v dolino “Chamonixa”, sprva med macesni na odlični podlagi, ki se nadaljuje vse do pod koče na Rožci na avstrijski strani.

Globoko v gozdu pod kočo spet vprežemo cucke in se usmerimo proti še nedotaknjenemu Koprivnjaku. Vrh je seveda spet spihan, neprijazen, zato se hitro lotimo flank pod njim, ki so spet čudovito mehke in idealne za prašenje. Zadnje zavoje naredimo v višini že videne koče na Rožci, od koder si utremo gaz na sedlo Rožca, od tod pa ob gozdu po perfektni flanki odvijugamo v smeri Jeseniške planine. Pod lovsko prižnico najdemo prehod do Martinčevega rovta, kjer “demo team” povadi še sinhrono turno smučanje. Ostane nam še nekaj ravnine do spusta po cesti, ki je te dni lepo urejena za sankanje, proti Zakamniku, kjer se v okrepčevalnici, kot že samo ime pove, okrepčamo, mimogrede pa opravimo še analizo.

Po podatkih zabavne elektronike, ki jo nekateri kolegi nosijo na rokah, smo prehodili in presmučali dobrih 18 kilometrov, ob tem pa nabrati dobrih 1700 višinskih metrov.

Naj vam bo v letu 2018 vsaj pol tako lepo postlano, kot je bilo nam na tej čudoviti turi!

Fotografij je tokrat nekoliko več…pa kaj morem, če je tako lepo nad Mestom rdečega prahu!