Dovška Baba

Na sobotno jutro se zapeljem na Dovje, od tam pa po cesti, ki pelje proti Dovški Rožci. Malo pred ovinkom od koder se razprostira lep razgled na Mojstrano in Julijce se ustavim in parkiram. Po pomrznjenih kolesnicah mi pač ni do vožnje.

Nadaljujem peš s smučkami na ruzaku vse do Raven in čez. Prečim planino, nato pa na smučkah naprej po cesti.

Višje je snega dovolj, vreme pa izmenljivo. Vsake toliko se sonce skrije za hitro potujoče oblake.

Pod planino se oblečem, saj je spet prepišno.

Kljub dvema sončnima dnevoma po sneženju tu zgoraj očitno zima ni popuščala. Zamedeni osamelci ostajajo okrašeni.

Po skorjasti špuri nadaljujem proti vrhu.

Razgledi so spet čudoviti.

Ko dosežem vrh se z avstrijske strani prikrade meglica…a le toliko, da umetninam narave doda nekaj mistike.

Kasneje uživam skoraj uro na soncu in brezvetrju. Pustim soncu, da naredi svoje na skorjici snežne odeje.

Med tem pa…malca in fotošuting.

Vrh Babe…

Julijci…

Julijci, Kepa…

Umetnije narave…

…belina tam spodaj.

Sledi vijuganje v smeri pastirske koče na planini.

Nižje srečam še nekaj turašev. Spregovorimo par besed predvsem o smuki. Verjetno so imeli nekoliko boljšo smuko od mene, saj je sonce naredilo svoje. Med mojim spustom je bil zgornji del lepo opuščen, nižje nad kočo pa je skorjica vztrajala. Pa spet ne tako, da bi bilo smučanje mučno.

Nižje pod planino s ceste zavijem v gozd in ujamem še nekaj mehkejše podlage brez skorje. Ostane še spust in mestoma rodeo po cesti. Čez Ravne ne grem, saj je planina mestoma kopna. Do avta dvakrat stopim s smučk in po pet metrov prepešačim.

Hidracija pri Aljažu z razgledom na Julijce.

Po moji računici sem naredil vse, da sem zaslužil pošteno kosilo 😉