Klek, Hruščanski vrh, Klek

Vsake toliko se spodobi, da se vstane nekoliko bolj zgodaj in se gre v višja nadstropja pogledat, kako se rojeva dan.

Za takšne jutranje izlete smo v nekdanjem mestu rdečega prahu, vpetem med Karavankami in Julijci, privilegirani. Z dvorišča do z zgodovino železarstva prežeto Planino pod Golico, me loči nekih 5 minut in pol vožnje. Edina, ki mi ju uspe prepričat za zgodnji jutranji odhod sta Klemen in Blaž. V mrzlo noč se odpravimo čez Mentnov pole, nato pa čez Muzgovco proti Javorju od koder opazujemo prve jutranje barve za našimi hrbti. Med pasom nizke in pasom visoke oblačnosti se z vzhoda nad pokrajino razliva topla barva jutranjega sonca, ki pa ne prežene nizkih temperatur in hladnega vetra. Pod vrhom Kleka se zgubim med s snegom in ledom okovanimi smrečicami. Vsaka po svoje je unikat, neponovljiva. Prvo močnejše sonce bo uničilo umetnino zime.

Ko prvi sončni žarki obsijejo Dovško Babo in pobočje med Rožco in Hrušanskim vrhom (Velč vrh), se Klemen in Blaž na smučkah in splitboardu uživaško spustita skozi Mrence na Jeseniško planino, sam pa ostanem na vrhu in uživam v razgledih, ki se iz minute v minuto spreminjajo.

Ko prvi turni smučar pride na Rožco, se tudi sam spustim do tja, od tod pa na cuckih po grebenu na Velč vrh, še bližje Julijcem, ki so se v tem času že otresli oblakov in meglic. Skoraj v brezvetrju uživam jutranje sonce, ki je iz minute v minuto močnejše. Po ovekovečenju okolice odvijugam po mehki belini k sosedom, na planino Rožca, od koder iz sence režem svojo gaz nazaj na sedlo Rožca, saj je stara špura zamedena in preveč zdrsljiva.

Na Rožci sonce že kaže svojo moč, pod višino Hrušanske planine pa se morje oblakov razprostira na obe strani, proti vzhodu in zahodu. Prav nič ne zavidam tistim spodaj.

Počasi se med še zamedenimi smrekami povzpnem nazaj na Klek, kjer med ostalimi obiskovalci srečam še Danija – Mokota. Srečanja po dolgem času se oba razveseliva. Skupaj štartava z vrha, vsak po svoji liniji vse do Jeseniške planine, nato pa čez Moziše in čez Mentnov pole na izhodišče pod Tarmanom.

Zaključek naredim še na terasi bara Žičnica, od koder se ekipa GRS ravno odpravlja na pomoč obolelemu na Ptičji vrh.

Za nekatere je bil dan popoln, za druge nekoliko manj.

Uživali: Klemen in Blaž v jutru, pisec pa cel dan.