Hruščanski vrh

Na Rogarjevem rovtu

Ponedeljkovo jutro je zablestelo v vsej svoji lepoti. Skozi okno dnevne opazujem Dovško babo in Hruščanski vrh. Oba vrhova lepo ožarjena, še vedno kot v zimski pravljici, oba vabita. Pri takšnem razgledu navsezgodaj je res težko ostati doma.

Ker so turno smučarski kompanjoni večinoma na delovnih mestih, se odločim za bližjo, krajšo varijanto. Tudi vreme naj bi se nekoliko spremenilo v naslednjih urah. Zapeljem se do Plavških rovtov, od tod pa naprej proti kmetiji Zakamnik. Brez verig na pogonskih kolesih mi po sicer pluženi cesti uspe pripeljati do predzadnjega ovinka. Tam zaprežem cucke in na smučkah nadaljujem proti Rogarjevemu rovtu in naprej proti Hruščanski planini.

Takoj ob vstopu na planino potegnem levo v že narejeno gaz proti zahodnemu grebenu Hruščanskega vrha. Po dveh urah uživaške hoje prispem na dokaj vetroven vrh, ki me nekako odvrne od spusta na avstrijsko stran, čeprav so flanke še nezvožene.

Razgledi tudi tokrat klub temu, da so oblaki zakrili sonce, fenomenalni. Julijci so tako blizu, da bi jih lahko z roko prijel. Pod mano ležijo Jesenice, Mojstrana, v daljavi se bohoti Stol…

Odsmučam v smeri vzpona. Po grebenu in ob njem najdem še dovolj suhega snega, prav tako na odprtih travnikih nad Hruščansko planino. Bi vriskal, pa ni imelo smisla, saj me nebi nihče slišal, saj sem goro imel tokrat čisto zase. Uživam v zavojih vse do lese na koncu planine, nato pa se po kolovozu spustim do Rogarjevega rovta, ga previjugam in nadaljujem po cesti, ki je med tem od kmetije Zakamnik do zadnjih vikendov zglajena in splužena. Ravno prav za sproščen smuk vse do avta. Hidracijo opravim v mestu rdečega prahu v Maxu ob vrčku ohlajenega Bernarda.