Kleiner Pleißlingkeil

Po podatkih, ki sta jih že nekaj dni pridno spremljala Jure in Grega, naj bi bilo v okolici Obertauerna kar nekaj novega snega.

Z Gorenjske se še v soju skoraj polne lune odpravi ekipa v zasedbi Anita & Grega, Matija, Jure in moja malenkost skozi luknjo na senčno stran Karavank proti zgoraj omenjeni smučarski meki. Kombi parkiramo v Gnadenalmu od koder se po zratrakirani poti odpravimo proti Südwiener Hütte.

Prvih 500 višincev uživamo v razgledih in lahkotnem koraku proti koči Südwiener, kjer nas oskrbnica že navsezgodaj pozdravi z okna, kamor se uprejo prvi sončni žarki. Verjetno tudi prešteje žejna grla, ki bodo nazaj grede z veseljem naročila kaj osvežilnega.

Od koče nadaljujemo proti sedlu od koder se nam odpirajo še lepši razgledi po okoliških hribih. Zahvaljujoč dvema predhodnikoma, članoma ene izmed okoliških gorskih reševalnih društev, nam tudi špure ni potrebno vleči. Preostane nam le uživanje v razgledih in iskanje idealne linije za spust.

Vrha ne osvajamo, saj je le ta spihan. Z vzponom zaključimo na sedlu, kjer se ne zadržujemo prav dolgo, saj posedanje na vetru ni prav udobno.

Začetni zavoji najprej po trdi kloži od katere se ob zavojih prav lepo pokadi, včasih nerodno udre, pa spet ne toliko, da bi pokvarilo užitke. Nižje najdemo še nedotaknjen žleb, ki ga s skrajno previdnostjo počečkamo, nato pa nadaljujemo v smeri pristopa.

Do koče Südwiener prismučamo z nasmehi do ušes, saj smo na gori dobili po kar smo prišli: kup pršiča.

Po kratkem PIT stopu na soncu pred kočo nadaljujemo proti izhodišču. Zratrakitrano cesto nekajkrat prečimo po kucljastih bližnjicah, na katerih si damo duška kot otroci na novih igralih. Zadnji del ture, ki je precej po ravnem, poskrbi, da ponovimo še vse vrste tekaških tehnik…vse do avta, kjer nas čakajo ohlajeni izotonični napitki.

Po tako izkoriščeni sredi grem pa res z veseljem v nočno!