Hruščanski vrh, Dovška baba, Koprivnjak, Sedlo Rožca

Zima je že lepo zakorakala v naše kraje. Na ponedeljkovo jutro predvsem z nizkimi temperaturami. S snegom še nekoliko škrtari, a tudi to še pride.

Kljub nizkim temperaturam (-9), se nas nabere za dva polna avta, s katerima se nekako prikobacamo do Rogarjevega rovta, kjer zaviti v cunje pogledujemo v vrhove smrek, ki jih že greje sonce. Po mehkem škripajočem puhku se povzpnemo do Hruščanske planine, nato pa proti severu in po grebenu do Izidorjeve kapelice. Tiste prve v koloni žene na levo stran, v drugo občino, ki je prav tako kot naša, pred kratkim dobila novo županjo oziroma župana. Naj ob tem omenim, da se po prenosu funkcij ni spremenilo še prav nič. Niti v eni niti v drugi občini. Še vedno piha po vrhovih obeh občin, čeprav smo v predvolilnih obljubah slišali marsikaj. Tudi o čudežih.

Sicer pa kaj bi o tem. Po grebenu se povzpnemo na Dovško babo, od tod pa po pršiču v graben do ceste, vriskajoče. Z nasmehi do ušes vprežemo cucke in navkreber po že narejeni špuri. Pod vrhom srečamo moža, ki je sam gazil do vrha. No, mogoče so v sosednji občini novi občinarji uredili to, da jim po novem na vrhove gazijo Američani. Prvopristopnik na Dovško Babo z izhodiščem v sosednji občini je bil namreč Američan.

S še vedno vetrovne Babe zaorjemo po deviški belini proti planini Rožca, torej v tretjo občino in drugo državo obenem. Ne vem sicer kdaj so imeli na Avstrijskem Koroškem zadnje občinske volitve, ampak, tam čez so stvari pošlihtane. Veter na vrhu Koprivnjaka, kamor smo se ponovno povzpeli, ne piha. Tako nam ni bilo problem počakati Borisa, ki se je pregovarjal s cucki, ki se niso hoteli več oprijemati smuči. S Koprivnjaka spet po deviški belini zaorjemo vse do pastirske koče na Planini Rožca. Ob pogledu na vijuge nad nami in ob sami misli na užitke nam je vsem jasno zakaj ima ta del raja nad Jesenicami že od nekdaj drugo ime Sestriere.

S hladilnika na planini se povzpnemo nazaj v svojo občino preko sedla Rožca, od tod pa spet po deviški belini na planino in proti Rogarjevemu rovtu, kjer sledi kratka a intenzivna analiza s hidracijo, kateri smo prisostvovali:

Anita, Gregor, Matija, Rok, Boris, Jure, Matic in pisec.

Vsak zase smo tokrat nabrali po dobrih 1500 višinskih metrov vzpona in spusta, kar pa tudi ni malo. Še dobro, da so bili porazdeljeni v tri občine