Ptičji vrh

Za zadnji dan smučarsko obarvanega januarja se že spodobi, da se ga preživi na snegu.

Kot v starih dobrih časih se zbudimo v sneženo jutro. Pogled skozi okno je eno pravo veselje, čeprav nove podlage ni kaj preveč. Z Nejcem se dogovoriva za dokaj pozen štart pred kosilom, izhodišče pa parkirišče sankališča Savskie jame. Skozi zimsko pravljico se z Marjano podamo skozi po sankališči, čez Markeljnov rovt in na meglen Ptičji vrh. Pod njim srečam nekaj sotrpinov, ki so vršni del že presmučali. Eden izmed njih pripomni, da bo to čudovit dan za fotkanje. Sicer sarkastično, a se ni zmotil.

Na vrhu pa en sam smeh in dobra volja na kupu: Jana, Breda in Petra. Prvi dve sta dve tretjine zdaj že legendarnih “turnih babic”, Petra pa po dobri volji prav nič ne zaostaja za njima. Če vštejemo še snidenje sošolk Marjane in Petre… hm, smo se preventivno kaj kmalu podrzali z vrha. Preveč žensk na kupu niti za vreme ni dobro.

Smuka, če odštejemo slabo vidljivost, odlična po novozapadlem puhcu. Na Markeljnovem rovtu naredimo vmesno analizo, končno pa s hidracijo na parkirišču po smuku skozi Savske jame, kjer se Sankaški klub Jesenice trudi rekreativcem omogočiti pravljične zimske dneve na sankališču.

Odlično izkoristili nedeljo: Marjana, Nejc, pisec in pa pridružene članice Jana, Breda in Petra.