Veliki vrh, Korenščica

Včasih pride kak dan, da se kljub lepi napovedi človeku ne da vstati izpod tople odeje.

Podobe raja

Še dobro, da živimo praktično v raju. Kljub poznemu zajtrku v ciljni ravnini sankaške proge v Savskih jamah na termometru še vedno kaže šest stopinj pod ničlo. Nad Markljevim rovtom ujamem prve žarke sonca, prav tako pa tudi sunke močnejšega vetra. Pred pastirsko bajto na Belski planini se preventivno oblečem, kar se je kasneje izkazalo za precej pametno odločitev. Ko v vremenski napovedi povedo, da bo burja na primorskem oslabela, očitno na Struški šele zalaufajo ventilatorje.

Na Velikem vrhu ob kontejnerju ne najdem zavetja, čeprav sem ga pričakoval vsaj pol kvadratnega metra. Zato jo jadrno ucvrem v dolino po lepo speglanih bob stezah do bajte, kjer še enkrat vprežem cucke do Korenščice. Od tod direktno na cesto. Vrhnji del trd, lepo smučljiv, vmes nekaj skorje, med starimi smrekami ujamem še nekaj pršiča. Nadaljevanje po cesti in skozi bukovo gmajno po pršiču na Markljev rovt. Sledi še smuk po cesti na izhodišče in analizo v Bar Žičnica.

Dan ujel tokrat kar sam.