Romatenspitze

Napoved je obetala lep dan, na žalost pa naša zima letos očitno štrajka. Na srečo je pri severnih sosedih vsaj za odtenek drugače. Če že ne drugega imajo vsaj večji izbor hribov kot mi. Tako se nas peterica zbaše v avto in skozi luknjo v Karavankah na ono stran.

Prvotni plan s smučmi tja gor proti Moharju se nam podre, ko preveč obtežen Samotov avto ne spelje poledenelih klančin proti Sadnikhausu. Jure, Atila, Samo, jaz in pa Rok, ki je organiziral test Dynafitovih smuči v okviru svojega udejstvovanja na tem področju, smo le pretežak zalogaj za enoprostorca na ledu.

Po spoznanju, da do Sadnighausa ne bomo prilezli, spremenimo plan in se zapeljemo do Jamnigalma, tam se pustimo po gozdni cesti zapeljati s taksijem do planin skoraj 400 višinskih metrov višje, nato pa pot pod noge.

Kaj kmalu nam postane vroče. Dan je res brez oblačka, temperature pomladne, z vsakim korakom pa se odpirajo novi razgledi.

Koče na planinah so…zanimivo, brez plehnatih streh… V ozadju Vorderen Gesselkopf.

Nad planino se nam kmalu pokaže današnji cilj. Romatenspitze. 2696 metrov visok vrh najdemo na zemljevidih tudi pod imenom Rameter spitze. Nam kaj dosti ni mar za ime, nam gredo pa usta tja do ušes, ko z vsakim korakom ugotavljamo, da je sneg tu višje prvovrsten. Očitno je območje prešla kratka fronta, ki je nasula dobrih 10 cm puhca.

Zaradi razgledov in fotografiranja seveda ostanem bolj zadaj 😉

Po dobrih dveh urah hoje stojimo na vetrovnem vrhu.

Kratka pavza, malica in občudovanje razgledov…

…nato pa tisto, po kar smo prišli.

Počečkamo prvo flanko…

…pa skočimo še na drugo.

Pršičarjenje z razgledom je res nekaj najlepšega…

Vmes so bile seveda konsultacije, ocene smuči, preizkušanje tega in onega. Dynafitovi “čolni” so nam omogočali odlično plovbo po lepo uležanem puhcu.

Od veselja smo tokrat kar skakali.

Vmes študiramo še smeri za naslednjič.

Še zadnja flanka proti planini. Tu bi mogoče še kak centimeter snega prišel pravl, a vseeno vijuganje ostane uživaško.

Med tem ugotovimo, da so se druge sorte uživači dvignili še višje kot mi.

Na planini posedemo pri tisti idilični koči…tisti, ki nima plehnate strehe, tako kot večina takšnih in podobnih na naši strani Karavank…

No, tale ima poleg vsega še čudovit razgled.

Po pavzi nam ostane le še spust do zasnežene ceste, po njej pa smuk do avtomobila.

Kar se tiče Dynafitovih smuči: sam sem tokrat uporabljal smučko Dynafit Seven Summits, 2015, dolžine 163 cm. Strah, da bom stopil na smučko, ki je bolj podobna tisti, ki se je včasih uporabljala za smučanje na vodi, posledično pa bom komaj odlepil noge od tal, je že prvi trenutek splahnel. Smučka je precej lahka, v kombinaciji z Dynafitovim okovjem to lahkoto seveda še ohranja. Hoja navkreber je proti moji Elan Alaski bolj stabilna, tudi v prečenju se lepo obnese. Plovnost pa…ali je smučka odlična ali pa smo imeli čudovite razmere, dopuščam pa možnost, da je bila kombinacija obojega 😉

Resnejši test smuči bo objavljen na www.obris.si