Vajnež

Nad mestom se še vedno riše zima, tista najlepša.

Kar greh bi bil na nedeljo zapuščati okolico mesta, ki toliko ponuja v teh dneh. Med tem, ko se po deželici dogajajo migracije narodov vsled sproščenih ukrepov, se sami zapeljemo le do Trilobita, akumulacijskega jezera pod izvirom potoka Javornik. Na smučke takoj pod domom, nato pa v okviru jeseniških pohodniških poti na planino Stamare. Od tod navkreber skozi gozd proti Srednici, ki jo pustimo na svoji levi strani. Po slabih dveh urah hoje pod oblaki in zadnjem delu v megli se nam naenkrat odpre modro nebo. Srce zaigra, na ksihtih se nam narišejo nasmehi, po hrbtu pa tečejo potne kapljice, saj je temperatura lepo spomladanska.

Mimo Kamnitnika pod Malim vrhom prečimo pobočje Belščice vse do razglednega Vajneža, na katerem pa nismo sami. Že gor grede se od Stamar vzpenjamo v skupini z Uršejem in njegovo druščino, na vrhu pa na soncu uživa mednarodna zasedba. Tudi Korošcem je vrh priljubljen.

Po uživanju v razgledih odsmučamo prečno do Betonske bajte (bivak). Smuka odlična, le megla nad Betonsko nam onemogoča brezskrbno vijuganje. Še enkrat vprežemo cucke in marš na Kamnitnik, kjer nam sreča nakloni še eno razjasnitev. Ravno ob pravem času, da lahko brezskrbno odsmučamo skozi Rido v Medji dol. Smuka odlična, še posebej po na sever obrnjenih plazinah. Tudi spodaj v gozdu se najde prostor za uživaške zavoje, vse do Trilobita, kjer pa je sneg že počasnejši. A tam… tam so nas itak že čakali lepo ohlajeni izotonični napitki za potrebe analize.

Perfekten dan ujeli: Dva Tomaža, Urban, Janez, pisec in vsi ostali na hribu.