Hruški vrh, 1776 m
Al smo šli na Hruški al na Hruščanski vrh? V vseh bukvah o naših kuclih je omenjen Hruški vrh. Če pa vprašamo prebivalce Hrušice (Hruščane), po kateri se planina in vrh imenujeta, bomo slišali ime Hruščanski vrh in Hruščanska planina. Torej smo šli tja…gor, na sonce 😉 Zjutraj nam je logistika pobrala precej dragocenega časa, tako, da štartamo precej pozno. Avtomobile parkiramo na začetku trenutno sankaške proge nad Plavškim rovtom. Po lepo zglajeni cesti se povzpnemo do kmetije Pr” Zakamnik, tam pa urežemo gaz po nespluženi cesti, ki pelje levo na Dovje. Po nekaj kilometrih hoje po razgledni cesti se teren postavi nekoliko bolj pokonci. Potegnemo jo desno čez Rogarjev rovt proti Hruščanski planini. Prvič v tej sezoni hodim v sami švic majici in brez kape. Sonce je po parih dneh skrivanja pokazalo svojo moč že zjutraj.
V zavetju gozda je sicer še hladno, ko pa se pokaže sonce je čutiti, da je pomlad že blizu. In višje ko gremo..spet kičasti razgledi. Klek ima s te strani spet popolnoma drugo obliko…Pot nas kmalu pripelje na rob Hruščanske planine…odpre se nam razgled na Hruščanski vrh (Hruški vrh)…
…in okolico.
Na planini je nekaj prepiha, zato v zavetju mogočne smreke na robu naredimo postanek. Ko se okrepčamo nadaljujemo po levem robu planine v gozd, ki pelje proti grebenu.
Sam seveda spet hodim v svojem tempu, kar pa ne sovpada s tempom tistega prednjega, ki z veseljem gazi 😉 Ampak pogled na tiste spredaj je pa luštn…pa še gaz mi delajo 😉 Mal heca…fantje, kapo dol, hvala za gaz!
Razgledi so spet ozaljšani z modrino neba…
Po že precej ojuženem snegu prigazimo do grebena……od koder se nam odpre pogled na Mojstrano in Julijce nad njo.
Do vrha nas čaka le še najstrmejši del…
Dovška Baba je danes lepo obiskana, presmučana pa tudi že.
Za finale se vedno najde kaka strmina…da je večji užitek potem priti na vrh 😉
Pogled navzdol je pa tudi zanimiv…
Po premagani zadnji strmini smo le na vrhu..pri Izidorjevemu znamenju. Sam sem drugo soboto zapored tu gor.
Po nekaj ne prav sončnih turah se prileže spet naužiti razgledov.
Matic je tokrat na vrh prinesel s seboj lopato, ki je sicer namenjena odkidavanju Juretovega avta. Je pač ostala zunaj avta…pa da se ne izgubu… In da nošnja ni bila zastonj jo je Jure pač uporabil…za krst 😉
Po malici in počitku nam preostane le še preverjanje številčnega stanja…
Ko smo nared za spust se podamo po grebenu proti vzhodu.
Nadaljujemo mimo klopi, kjer se nahaja žig in vpisna knjiga, od tod pa še kakih sto metrov naprej od koder se spustimo v flanko.
Vrhnji del pobočja je kložast, mestoma trd, nižje že lepo smučljiv. Ustavimo se na prelomnici in opazujemo nekaj plazičev ojuženega snega pod nami. Poiščemo varen izhod med smrečjem proti vzhodnemu delu Hruščanske planine.
Varno prismučamo do planine, pogled pa…
Nižje pod planino se usmerimo proti Martinčevemu rovtu. Sicer ojužen sneg nam še vseeno nudi precej užitkov čez planino in skozi gozd.
Pogled nazaj pove, da je bil vsak korak navzgor poplačan.
Na Martinčevem rovtu se je sneg že toliko preobrazil, da se nam vsem na smučkah delajo cokle. Namažem smučke, vmes pa še počijem…z razgledom.
Ko pridemo na cesto, ki pelje čez rovt se usmerimo desno proti izhodišču oziroma proti Zakamniku. Čaka nas še spust do kmetije po gazi, nato pa po cesti do avtomobilov. Od tod nam ostane le še vožnja v Planino pod Golico na zasluženo pivo.
Ja, spet je bilo kup vriskanja, tistega uživaškega.
Končna ocena: lepo izkoriščen dan, čeprav
nismo šli k sosedom pogledat kako je njihov sneg smučljiv kot je bil prvotni plan.
O samih razmerah pa tole: hribi so te dni prekrasni. Prav toliko kot so lepi so tudi nevarni. Včerajšnja tura na Korenščico je pokazala, da je precej snega odnesel veter…in ga nekje tudi odložil. Nevarnost plazov je še vedno zelo velika!
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!