Korenščica, 1764 m ( Struška)
Napoved je bila obetajoča, še celo sonce so obljubljali, zato bi bilo škoda ostati doma. Pa se najdemo: Jaz, Luka in Mare.
Na Javorniku se zbašemo v en avto in zapeljemo proti Javorniškemu rovtu. Avto parkiramo pred odcepom, ki pelje proti Križevcu. Cesta je lepo splužena, a tokrat se nismo zaletavali in preizkušali zimske opreme. Vprežemo pse in jo mahnemo po cesti mimo Pristave proti Pustemu rovtu. Cesta je splužena do Križevca in še čez, pa tudi Za Mavro je zgledno splužena…odlična za sankanje.
Pri grobišču Napoleonovih vojakov se prične zares. Tu je snega vse skupaj do pasu. Na smučkah se predira za dober čevelj, tako, da se da udobno gaziti. Vseskozi se nekako izogibamo pasovom megle, malo pod Pustim rovtom pa tudi nas zajame. Pusti rovt je tako pust, da ima komaj kaj snega. Veter pred dnevi je imel spet veselico tu gori.
Kot ponavadi je čez rovt spet prepih, zato pojačamo tempo do zavetja v gozdu. Višje nad planino je tudi snežna odeja debelejša. Z Lukom sva izmenjaje na čelu. Mareta tokrat pustiva hoditi po avtocesti, saj nama spodaj pri avtu zaupa, da prvič stoji na turnih smučkah.
Nadaljujemo po cesti proti planina Svečica (Svačca)- Belski planini. Megla prihaja in odhaja. Nad nami se včasih za hip pokaže modrina neba skozi meglo, pa zopet izgine. Difuzna svetloba se meša s tisto prijetno, svetlo, sončno…
Višje gremo, več je snega. Cesta je popolnoma zamedena.
Fantoma se vse skupaj že vleče. Meni pač ne, saj že na pamet poznam pot tu gor. Končno le prispemo na planino. Na daleč se koče sploh ne vidi. Megla danes kraljuje tu gor.
Belska planina je spet kopna navkljub snežnim padavinam preteklih dni, proti vrhu Struške se niti ne vidi, tako da je ocenjevanje smuke tam gor onemogočeno. Tu gor je precej žvižgalo okrog vogalov pred dvema dnevoma…
Ob koči naredimo kratek postanek, nato pa naprej…tokrat na pamet. Megla in difuzna svetloba onemogočata kakršnokoli orientacijo. Orientiram se predvsem po skalah, kjer sem spomladi fotografiral gorsko cvetje. No tu je danes vse kaj drugega kot cvetje…pa vseeno lepo.
Skozi gosto meglo sonce ne prodre, se pa trudi in na čase pričara posebno svetlobo.
Za trenutek nam celo pomežikne modro nebo…
Po dobrih treh urah hoje po cesti, konkretnega gaženja in orientacije v megli le najdemo vrh Korenščice. Ravnina proti vrhu je skoraj popolnoma kopna. Sneg je enostavno odpihnilo…in ga odložilo kdo ve kam… Nekje čaka!
Na vrhu začuda danes ni prepiha, tako si vzamemo čas za konkretno malico, debato, fotkanje…
Sledijo le še priprave na spust.
Glede na visoko stopnjo nevarnosti snežnih plazov smo planirali spust z vrha Korenščice direktno proti cesti, ki pelje na Belsko planino (planino Svečica) in ne po plazu, ki je z vrha obrnjen proti jugozahodu. Tu je strmina poraščena z nizkim smrečjem, tako da je smer razmeroma varna.
Vrhnji del je kložast, difuzna svetloba pa nam omogoča predvsem štorasto smučanje, saj ne veš, kje se ti bo smučka udrla, kje boš splaval po celcu… No, tudi nekaj padcev je bilo, precej kobacanja predvsem pa smeha ob tem…
Nižje ko gremo, boljši je sneg. V gozdu, skrit pred vetrom je ostal nedotaknjen, sicer nekoliko ojužen pršič. Še vedno odličen za “plovbo”.
Vrhnji del do ceste nas je povsem zadovoljil. Po cesti se spustimo kakih dvesto metrov, nato pa veleslalom skozi bukov gozd…v tone celca…
Vse skupaj se je spet prelevilo v eno samo uživanje in vijuganje z vriskanjem…
Med drevjem vijugamo vse do ceste, ki pelje Za Mavro. Tu si oddahnemo…spet z usti do ušes.
Maretov nasmeh tokrat pove, kakšna je bila tura, frizura pa, da je bilo spet pršiča do ušes ;
Sledi še spust po zgledno spluženi cesti pripravljeni za sankanje do avtomobila. Nabašemo opremo v avto in na pivo v Dom Pristava, ki zopet obratuje vsak dan razen ponedeljka. Priporočam!
Na voljo je tudi brezplačna izposoja sani.
Končna ocena: hm, ma jutri bo spet treba nekam tja gor…tolk je dobr 😉
Fajn ste se mel vidm.