Klek za dobro jutro

Jesen se počasi preveša v bolj beli letni čas. Prvi novembrski sneg je že nekaj dni po vrhovih nad mestom. Od doma pogledujem tja proti sedlu Rožca. Sneg se tudi drugi dan po sneženju tam gor drži smrek. Lepa napoved naju s Piotrom požene tja gor, proti Kleku. Kaj dosti časovne rezerve si nisva vzela, saj imam v spominu, da vrh ni tako časovno oddaljen. Vsaka minuta v postelji zgodaj zjutraj šteje 😉

V trdni temi se zapeljeva v Planino pod Golico, od tod mimo cerkvice v graben in do nekdanje karavle. Tu pa pot pod noge. Po precej razmočeni poti sva kmalu na Jeseniški planini. Na travnikih pod njo so prve zaplate snega, višje pa vse več. Nad pastirsko kočo se romantika počasi konča. Sneg postane skorjast in vsak korak je poglavje zase. Višje greva, več ga je. Pa vendar…tik pod vrhom Kleka le ujameva uvodno špico jutranje predstave.

Belska planina, Struška, Stol, tam zadaj Begunjščica…

Pogledi nama iz sekunde v sekundo začnejo begati na vse strani. Nebo postaja svetlejše, hribi bolj prepoznavni…

Prvi sončni žarki se obregnejo ob najvišjega. Triglav.

Predstava se lahko prične. Na zahodu se takole predstavi Baba, Dovška Baba.

Desno od nje Kepa s prvimi sončnimi žarki…

Pri sosedih je tačas takole.

Mimo Hruščanskega vrha pogled uide tja čez…

…pa čez Mežakljo…

Tačas se Baba že preobleče za drugo dejanje.

Seveda tudi “soigralci” ne zaostanejo v preoblačenju kostumov. Prične se pravo lepotno tekmovanje.

Baba se seveda spet preobleče v drug odtenek.

Tako tudi Julijci tam čez…

Hruščanski vrh je od tu še lepši kot z doline.

Bab(nc)a se spet preobleče…

Nekateri so še v senci.

Hruščanski vrh zažari…

…vsega pa je krivo solnce.

Pa so rekli, da skoraj nimamo morja???

Sončni žarki počasi pregrejejo kosti, čaj iz čutare ogreje prste. Jutranji razgledi poskrbijo, da je prva jutranja kava v dolini še boljša.

Pa se je spet rodil en lep dan!