Komna, Bogatinsko sedlo, 1803m

Bohinjsko jezero mi je to poletje kar nekajkrat ponujalo zavetišče za “možgane na off”. S kajakom izposojenim v Alpinsportu sem obredel vse skrite kotičke in zalivčke jezera. Z vodne gladine sredi jezera je pogled na hribe in okolico spet drugačen. In ko sredi jezera gledaš tja gor se ti normalno utrnejo ideje, kam bi bilo treba še iti. Ena izmed teh točk je bila tudi dom na Komni.

Sredi Februarja sva z Lukom na vezi glede nočnega fotografiranja nekje v Julijcih. Hitro sva dogovorjena za okvirni datum in izhodišče. Tako se na začetku marca sončnem dopoldnevu dobiva v Lescah, od tod pa z enim avtom do izhodišča – koče pri Savici. Tu oprtava ruzake z opremo, smučke na noge in po serpentinah proti domu na Komni.

Nekaj pred peto popoldne sva pri koči, kjer se samo javiva in napoveva nočitev, nato pa nadaljujeva proti koči pod Bogatinom. Tu se preoblečeva, pomaličava in…uživava.

Tu je doma tista tišina, ki jo lahko poslušaš. Vse okrog pa en sam kič. Kamorkoli pogledaš, povsod vršaci pobeljeni s snegom. Podrta gora, Mali vrh in Zeleni vrh se še kopljejo v soncu.

Snega je še precej, zato je okrog hribčkov in dolin najlažje priti na smučeh.

Dan se počasi poslavlja, sence postajajo daljše…

…sonce se skriva za vrhovi, macesni…

Ožarjeni so le še najvišji vrhovi.

Ko se poslovijo še zadnji sončni žarki se poslovijo tudi sence.

Med tem, ko tu počasi vse postaja črno belo, se na vzhodu barve začnejo spreminjati iz trenutka v trenutek…

Viharniku na robu planine zavidam vse te sončne vzhode in zahode, igro barv…

Za nekaj trenutkov Bohinjski dobijo čisto drugačno kuliso…

…viharnik pa vse to opazuje…iz dneva v dan, večer za jutrom, jutro za večerom.

Tu zgoraj je še prava zima, še posebej, ko sonce zaključi svoje poslanstvo. Pa vendar je čutiti tam spodaj nekje prebujanje pomladi.

Tudi macesni bodo slej ko prej ozeleneli…do takrat so še vseeno v okras.

Z Lukom vsak po svoje ubirava poti po planini…

…vse dokler se ne spusti tema in zvezde nastopijo v svoji predstavi. Tu so tako svetle in tako blizu…

Blizu desete večerne ure se vrneva v toplo zavetje doma na Komni. V koči naju pričaka odlična postrežba kljub pozni uri. Oskrbnica nama da še ključ od sobe in kmalu po večerji se podrzava pod odeje.

Ko nekaj po peti uri prvič pomolim nos in oči izpod toplih odej skozi okno zagledam čudovito svetlobo. V postelji je prijetno toplo, tako, da v predstavi še lep čas uživam na toplem. Okrog šeste se le spraviva iz postelj, da še ujameva prebujanje sonca tam daleč za Bohinjskim jezerom.

Ko se na vzhodu prvič to jutro pokaže sonce…

…se prvi sončni žarki že ujamejo v najvišje vrhove, med tem, ko luna beži proti zahodu.

Jutranji žarki imajo svojo predstavo…

Z Lukom vsak po svoje loviva barve, svetlobo, motive.

Sonce iz trenutka v trenutek pridobiva na moči.

Luka se zavoljo žuljev na nogah odloči, da ne bo šel na turo, med tem ko jaz potegnem proti Planini na Kraju in naprej proti Bogatinskemu sedlu.

Zarjaveli kažipoti še vedno služijo svojemu namenu.

Torek zjutraj tu zgoraj…recept za mir in tišino. Vse okrog mene pa sama lepota.

Med tem, ko meglice nad Bohinjskim jezerom še vztrajajo, je tu v zavetju gora prijetno toplo.

Kmalu se znajdem pod mojim današnjim “smučiščem”. Nezvoženega snega je še precej, pa tudi pravšnja mehkoba snega obeta čudovito smuko.

Povzpnem se na sedlo, od koder so spet drugačni razgledi.

Bogatin…

…Krn z zahodnimi Julijci…

…Velika Baba.

Desno nad sedlom se ugnezdim in ob malici uživam v razgledih, ki se jih kar ne naveličam.

Bogatinsko sedlo.

Še “skupinska”…

…še pogled čez sedlo proti Komni.

Pripravim se za spust in potegnem v smeri, ki so jo začrtale ptice tam gor.

Sneg v flanki pod Bogatinom je ravno prav mehak, brez kakršnekoli skorje, tako, da dovoljuje uživaško vijuganje. Najdem še dovolj prostora, da vozim po celcu.

Navzdol iščem deviške in nezvožene kotičke. Še dovolj jih je. Smuka je uživaška…vse do ravnin, kjer je nekajkrat potrebno sneti smuči in nadaljevati peš. Na srečo sneg še drži pešca, tako, da je odpadlo zamudno napenjanje kož na smuči.

Sonce me greje na poti proti domu na Komni, kjer poskrbim za hidracijo. Od tod skupaj z Lukom nadaljujeva pot v dolino.

Proti koči pri Savici smuka ni kaj prida, saj je sneg v senci pomrznjen in razrit od predhodnikov. “Cesta” pa je tako utrjena, da so na Komno pobje prišli že z bicikli 😉