Korenščica, 1764 m (Struška)

Sredina marca, zunaj pa sneži na polno. Z Maretom sva bila že na začetku tedna dogovorjena, da se slišiva v četrtek in dorečeva cilj petkove jutranje ture pred njegovim šihtom. V četrtek zvečer veter zavija okrog vogalov, snega pa je tudi nasulo kar nekaj po naših hribih. Pade odločitev, da gremo na Korenščico.

Ob pol sedmih se na začetku ceste proti Križevcu zberemo Mare, Luka, Jure in jaz. V vetrovno jutro jo mahnemo precej bolj oblečeni, kot se za datum spodobi…z razlogom.

Cesta je v glavnem zasnežena, na nekaterih delih pa pokrita z zameti. Tam gor na Pustem rovtu pa kot ponavadi. Hladilnik z dodatkom prepiha…tako, da “zanohta” v lica…kot bi rekel Mato.

Golica ima danes spet novo podobo. Človek si kar težko predstavlja, da bo čez dober mesec pobeljena s ključavnicami.

Jure in Luka s Pustega rovta potegneta direktno v graben proti gornji cesti, midva z Maretom pa turistično naokrog po cesti. Razglede smo imeli vsi lepe.

Počasi gazimo proti soncu. Veter nam vsake toliko prizanese…

Na Belski planini nas po pričakovanjih zopet pričaka prepih…pa vseeno, pogled proti vrhu Struške je spet lep in zanimiv.

Zavijemo k pastirski koči in si poiščemo zavetje. Po mojih izkušnjah bo na vrhu Korenščice še bolj brilo, tako si tu privoščimo počitek in okrepčilo. Mare spet ne razočara…postreže z odličnim čajem 😉

Sonce se skriva za meglicami oblakov. Ko veter za kak moment pojenja nam da vedeti, da pomlad ni daleč.

Glede na to, da veter ne pojenja, zavijemo za kočo levo proti vrhu Korenščice.  Od tu se nam odpre pogled čez celo pobočje Struške.

Še malo, pa smo na vrhu…

Nekako neugleden vrh, ki pa do sedaj še ni razočaral s smučarijo. Še posebej ne takrat, ko so razmere nestabilne. Gornji del je poraščen z ruševjem, takoj za tem pa se že začne smrečje. Nižje prevladuje smrekov gozd, kjer padli puhec vedno najde svoj mir v zavetju košatih smrek. Tu so smučarski užitki navadno popolni.

Na vrhu nam piling vetra ne odgovarja kaj preveč. Po pripravah na spust se hitro podrzamo v dolino.

Še pogled po okoliških hribih..

…nato pa smuk.

Ko prismučamo do ceste se po svoji gazi spustimo par sto metrov po njej, nato pa kot že nekajkrat to sezono zavijemo v bukov gozd in pršič.

V zgornjem delu gozda je sneg še obdržal svojo prvotno strukturo, nižje pa postaja nekoliko zbit in težak. Smučarija je nekoliko napornejša a še vedno uživaška. Seveda brez “počivanja” v mehki odeji tudi tokrat ni šlo 😉

Po presmučanem gozdu nam preostane le še spust po cesti proti avtomobilom. Fantje že pred parkingom zavijejo levo proti Domu Pristava na hidracijo, sam pa se zapeljem do avta. Na poti srečam še traktor s plugom, tako, da bo cesta jutri nared za dobro obute avtomobile in za sankače.

Zaključek: s smučarijo po pršiču čez kolena sredi marca ni popolnoma nič narobe 😉