Pod malo Ponco, 1925 m

18. marca naj bi bil datum, ko je že vse pripravljeno za Jožefov sejem na Jesenicah. Takrat naj bi bila pomlad v naši dolini že v polnem razmahu. No letos je pomlad in je ni. Sonce je že močno in visoko, sneg pa je zopet presenetil cestarje. 18.3.2013 se zvečer iz službe pripeljem v nesplužene Jesenice. Že med potjo z Juretom premlevava kaj si naslednji dan izbrati za cilj.

Zjutraj dorečeva…proti Ratečam, nato pa proti Tromeji oziroma Peči. Pridruži se nama še Žiga, iz Ljubljane pa sta tudi že na poti Luka in Jure. No, med potjo pridemo na idejo, da bi šli s sedežnico do vrha velikanke, nato pa naprej proti Mali Ponci…v senčne lege.

V Planici se s Planičarji hitro dogovorimo za gratis vožnjo s sedežnico ob letalnici, nato pa vprežemo psičke in gas v celca.

Fantje že navsezgodaj garajo, saj je za sredo 20.3.2013 napovedan preizkus letalnice.

Že po prvih korakih v novozapadli sneg smo ugotovili, danas ne čaka ravno špancir. Snega je padlo okrog 60 cm. V senci je lep puhec, ki se gor grede lepo melje, na soncu pa se spreminja v ojužen težak sneg…dobitna kombinacija za nastajanje cokel pod smučmi.

Izmenjajoči se na čelu si utiramo gaz v globokem snegu. Seveda na tistega na čelu v glavnem letijo zabavne opazke. Je pač prepočasen tempo, da bi bila cela ekipa tiho 😉 Pa nič zato. Tu nad Planiško velikanko je popolnoma drug svet. Mir in tišina, še pridnega ratraka na puklu velikanke se ne sliši več.

Nekaj časa se držimo ceste, nato zavijemo desno po desni strani Belega potoka proti krnici pod Malo Ponco.

Če nam nebi vsake toliko za vrat priletela kepa ojuženega snega s soncem obsijanih smrek, bi verjeli, da se vse to dogaja v decembru ali januarju.

In višje gremo, lepše je…

…in škoda bi bilo se ne ustavit in uživat. Luka zna 😉

Ko se tudi macesnov gozd počasi odmika ruševju, ki je danes še globoko pod snegom…takrat se odprejo razgledi na tiste “tavelke” hribe.

Tu v senci pod stenami spet pride prav kapa. Lepo zahladi…posledično

pa je “pršičarna” tu odprta. Juhuuuu…

Nekaj plazičev izpod sten je že vidnih, zato se skušamo držati redkih macesnov na poti navzgor.

Žigu se je mudilo na sestanek, zato nam je cilj hoja navzgor do enajste ure. Nekako smo imeli cilj doseči sončno ravnino pod Malo Ponco…

…a ko nam v strmini med macesni pod nogami čudno poči nam je hitro jasno, da od tu ne gremo naprej.

Med macesni se še razgledamo, na hitro okrepčamo in pripravimo za spust.

Žiga potegne naprej, mi pa vriskajoč za njim. Pršiča je spet do ušes.

Na izpostavljenih predelih odsmučamo po eden in eden, vsake toliko pa se zberemo na “posvet”.

Krnico pod Malo Ponco podpišemo…

…nato pa nadaljujemo v smeri Belega potoka.

Spodaj na soncu je sneg že precej ojužen in težak. Pa vseeno…po toliko pršiča na tak datum nam ni težko prešpancirat slikovite dolinice ob potoku.

Ob potoku gremo do konca ceste, nato pa skozi bukov gozd proti dolini. Nižje je sneg že precej težak, tako ne nudi več pravih užitkov. Na cesto proti Tamarju prismučamo nekaj sto metrov nad stavbo RTV-ja v planici. Lepo razmigani in zadovoljni se peš podamo še skozi prizorišče poletov, ki se bodo dogajali v naslednjih dneh.