Jerebikovec, 1593 m

V noči iz nedelje na ponedeljek nam ga spet nasuje. Med jutranjim tuširanjem prileti Juretov sms, da bi šla do Španovega vrha na sprehod. Kmalu že rineva po še precej spolzki cesti v Planino pod golico. Snega za to novonastalo turnosmučarsko središče je tokrat preveč, oziroma naklona je za odtenek premalo. Če bi sedežnica obratovala, bi bila povsem druga zgodba, tako pa je že nekaj let bolj “najdaljši štrik za obešanje perila” v Jeseniški občini…na žalost…ali veselje nekaterih učenih glav v občinski stavbi!

Ker sva v torek oba prosta se hitro dogovoriva, da se gre naslednji dan na Jerebikovec. Tudi Žiga je bil takoj za…pa smo trije.

V torek zjutraj se odpeljemo proti Radovni. Pri smerokazu za Jerebikovec je lepo splužen parking. Hvala uvidevnemu upravljalcu pluga v tem rajonu!

Vprežemo pse in gas v breg. Po gozdu ga je dobrih 30 frišnega, čim pa se pojavi manjša čistina je snega še več.

Držimo se letne poti, kolikor je to mogoče, saj je snega toliko, da je pobočje povsem drugačno kot navadno. Vse luknje, štori, podrta drevesa so pod snegom. No, izgubili se nismo, prav veliko s poti pa tudi nismo gazili. Med gaženjem se izmenjujemo…no, predvsem sta pri tem bolj zagnana Jure in Žiga. Fanta, kapo dol!

Višje gremo, debelejša je snežna odeja. Sneg se melje pod nogami in vdira. V tistih najstrmejših predelih še posebej. Pa vendar…vse ima svojo ceno. Že samo pogled na redek gozd zalit s pršičem nam da vedeti, da bo dol grede veselica. No, med potjo Juretu zazvoni telefon. Stojan “preverja” razmere 😉 Jure mu jih detajlno opiše, zato Stojanu skoraj ne preostane drugega, kot da gre s svojo ekipo za nami. Še prej mu damo idejo, da nam lahko v zahvalo za gaz prinese kak kos motivacije v obliki pločevink… Rečeno, storjeno.

Po za smučanje odlični strmini počasi le prigazimo do spomenika padlim partizanom na Mežakli. Pot se tu poravna. Prav prileže se hoja po ravnem.

In tu gor je spet zimska pravljica…Še dobro, da ni sonca. Spet bi bilo kičasto.

Pot nadaljujemo po cesti mimo Tilčevega rovta vse do vstopa v pobočje Jerebikovca. Tu višje je spet prepišno, obenem pa je pričelo še snežiti.

Na polovici zadnje strmine nas dohiti mlad par. Ma se ne pustimo prehiteti. Na vrhu bomo prvi 😉

Po dveh urah in pol matranja smo le na vrhu. Vidljivost tokrat nična. Vse okrog nas belina. Na hitro se pripravimo na smučarijo, pokramljamo z zanamcima, nato pa spust.

Odsmučamo nekoliko bolj desno od smeri pristopa v redek gozd, ravno prav redek, da nam nudi naravno postavljeno slalomsko progo. Vriskanje in kot je dejal Žiga, PRŠIČA DO UŠES! Spodaj na cesti so nas ene same velike oči in pa nasmehi do čez pol glave.

Po cesti se spustimo mimo Tilčevega rovta nazaj proti spomeniku, tam pa drugi tek…

Malo pred ciljem srečamo še Stojanovo ekipo. Ne uspe nam jih prepričati, da je smuka zanič 😉

Vse do ceste med Mojstrano in Radovno smo doživljali tisto, čemur se reče turna smučarija z veliko začetnico. Po pršiču do ušes se spopademo še z “motivacijo”, ki nam jo je Stojan pustil pod kolesom avtomobila. Seveda smo turo tokrat še bolj z užitkom analizirali. Stojan, HVALA! 😉

Končna ocena: lahko rečem, da je bila tole do danes najboljša tura v letošnji sezoni kar se smučanja tiče. Matranje navzgor itak kmalu pozabimo 😉