Kukova špica, 2427 m

Novembersko jutro, pogled skozi okno, jasno nebo…cote v ruzak in gas…proti Vratom do plazu Črlovec. Tam pa grist kolena. Že s ceste proti Vratom vzbuja občudovanje. Ko se ji najprej po melišču, nato pa po stezici nekoliko približaš, pa pokaže še tisto mogočnost. V teh dneh je še posebno lepa, obkrožena z jesenskimi barvami in čistim nebom. Tudi pogled proti Cmiru in Očaku je lep.Pozna se, da je tu že november, saj Škrnatarica kmalu pobere tiste še vedno tople sončne žarke.Pogled proti dolini Triglavske bistrice, za enim grebenom Kot, za drugim Krma……vse doline pa vodijo proti vrhu…Triglavu, ki se je vsake toliko sramežljivo skrival za meglicami. Na vrhu Kukove špice pa razgledi na vse strani. Amfiteater obkrožen s Škrnatarico, Škrlatico, Dovškim križem, in Široko pečjo na eni strani.Pogled proti Gornjesavski dolini je od tod nekaj posebnega. Pod stenami krnica Za Akom obkrožena z Martuljškimi vršaci, v daljavi se sveti Grossglockner. Rodno mesto se enkrat za spremembo skriva pod meglo. Očitno je imajo v Ljubljani za izvoz, pa tudi foušija dela svoje. Ja ja, zato so pa odprli še en tunel na Peračici 😉 Ampak čudovitih Karavank nam še vseeno ne morejo vzeti.Dnevi so kratki, pot navzgor je trajala več kot štiri ure, zato še pomežik soncu in šodrsmuk proti dolini. Škrnatarica in meglice nad njo poskrbijo za igro svetlobe in senc, pod njo pa gamsi uživajo svoj mir…Ko prideš v dolino prijetno utrujen pozabiš katero koleno te bolj boli in si misliš: Matr so četrtki v hribih lepi 😉