Štruca, 2457 m

Jesenski dnevi prinašajo tudi tisto zoprno meglo, ki se za kak dan privleče tudi k nam na Gorenjsko. In če se zavedaš, da je nad to meglo še vedno vse lepo…potem nabašeš ruzak in pobegneš, čim višje. Tokrat je cilj bivak na Velikih podih pod Grintovcem, od tod pa naprej proti Štruci.Petkovo popoldne, do Peračice vožnja po soncu, prijetne stopinje nad ničlo, okolica Kranja pa -2, megla…skozi Kamnik do izvira

Kamniške Bistrice in naprej do spodnje postaje tovorne žičnice na Kokrsko sedlo. Ruzak na hrbet in gas proti soncu. Vrhovi nad dolino se sončijo, tako da pogled nenehno uhaja navzgor. Na Kokrskem sedlu se ga da spet občutit. Sicer je začinjen z vetrom, pa vendar prijetno greje. Cojzova koča je že zaprta, zato le kratek postanek na soncu in občudovanje Kalške gore nad kočo na eni strani in Grintovcem na drugi. Sonce bo kmalu zaključilo svoj “šiht” za danes, zato pot pod noge, da se še pred temo deseže bivak. Zadnji sončni žarki pričarajo prav posebno svetlobo s katero sta obsijani Brana in Turska gora v daljavi……dolina pa je pokrita z meglicami…že od jutra.Tu zgoraj, daleč od mestnega hrupa lahko opazuješ življenje gamsov…v njihovem svetu smo. Ne pustijo si blizu, pa vendar so gosprodarji tega neprijaznega a hkrati čudovitega sveta. Človek sam od sebe začne hoditi bolj previdno, bolj tiho, samo da jih nebi zmotil, da bi jih lahko čim dlje opazoval.Po treh urah hoje navkreber človek doseže bivak, postavljen na nadmorski višini 2100 metrov. Notranjost je topla, domača, tako človeku postane toplo. Kljub vetru po sončnem zahodu mi ne da miru, da nebi šel štet zvezdic na nebu nad Štruco in Skuto…Bivak je nekaj prav posebnega. Spodnji del zajema majhno mizo in jedilni kot, proti vrhnjim dvem nadstropjem vodij strma lestev po kateri se povzpneš na prostorna in udobna ležišča. Na vse strani razen proti zahodu so nameščena velika okna in namesto pravljice za lahko noč si lahko privoščiš opazovanje zvezd in pa vzhod lune izza Ojstrice in Brane.Jutro pa…veter okrog vogalov bivaka poje svojo pesem. Skozi okno, ki gleda na sever opazujemo trop gamsov med tem, ko sonce počasi riše dan. Tista rumena krogla, ki daje moč, svetlobo, toploto začne svojo pot za Ojstrico, Brano……se zapelje nad z meglo zalito dolino……ošvrkne Grintavec in zbudi zaspance v bivaku.Zraven pa pokaže še lepote Skute in nekaj manjše Štruce.Lep dan kliče, zato rinemo še višje..nekateri na Skuto, drugi na Štruco.

Pod mogočnim Grintovcem pelje pot pod Dolgi hrbet……in naprej pod Trebuh Štruce.Pogled z melišča pod Štruco…v skoraj kratkih rokavih, spodaj pa še ptiči peš hodijo v megli. Na vrhu Štruce se odpre razgled na eni strani na sosednjo Skuto, zasneženo še od oktobra……kar pa ne moti gamsov na dveh nogah.Na zahodu se postavlja Grintovec…..na severozahodu pa daleč spodaj Jezersko.Med malico na vrhu Štruce uživam š v predstavi, ki jo uprizorijo kozorogi na melišču pod Skuto. Mali kozliči se že dokazujejo in kažejo svojo moč.

Dnevi niso več dolgi kot v poletnih mesecih, zato dolina kliče. Nad bivakom še uživanje v zadnjih toplih sončnih žarkih z razgledom na bližnje in daljne vrhove…ob razmišljanj kam naslednjič.Sonce se lepi le še na vrhove……pot pa pelje skozi kraljestvo gamsov nazaj v zamegljeno dolino.

S teškim srcem se človek poslovi od sveta tam gor…a bogatejši in napolnjen z energijo. Vedno!