Planica 2011

Velikanka v Planici…cel svet jo pozna. Še najbolj vsako leto v drugi polovici marca, ko se tam zbere vsa svetovna skakalna elita.

Na žalost so oči naših medijev tiste marčevske dni bolj uprte v tisto, kar se dogaja okrog šankov in koliko je bilo odnešenih v ambulanto, ki je urejena ob prizorišču. Prav zanimivo. Fantje, ki se navadno vsako leto že od decembra trudijo, da je Planica marca taka kot je, so obiskali tudi druga prizorišča smučarskih skokov po Evropi. In glej ga zlomka. Znajo povedati, da Planica še zdaleč ne prednjači pred ostalimi “evropejci”. Pa pustimo trače. Tako letos kot tudi in lani in predlani sem skušal spremljati njihovo delo na velikanki že veliko pred marcem. Moj prvi letošnji obisk v Planici se je zgodil konec januarja…

…ko so peli krampi in lopate.Prekidanega je bilo na tone snega. Zaletišče, okoli katerega so mojstri poletov marca delali celo znanost je bil januarja v fazi izdelave. To mrzlo zimsko jutro je v Planici delalo čez 90 prostovoljcev.

12. marca je Planica kazala popolnoma drugačno podobo. Zaletišče je bilo že zaledenelo in potrebno strojne obdelave.

Na adrenalinsko vožnjo z ratrakom pa me povabi Jure…

Med upravljanjem “peglanjem” letalnice mi pove, da se ni česa bati, saj se jeklenica utrga navadno samo dvakrat na leto. Drugič letos se je ravno dan pred tem 🙂

Pet dni pred prvim poletom je letalnica skoraj nared.

Sreda, 16. marec 2011. Dež pada že tretji dan. Tudi v Planici. Ravno takrat, ko nebi bilo treba. Na letalnici se opravljajo še zadnja “fina” dela. Na vrsti so “štanfači”. Fina dela pa so potekala nekako takole:

Fantje in dekleta zagotavljajo, da Planica bo! Prav, pridem še naslednji dan in vse ostale.

Četrtkov uradni trening in kvalifikacije so potekale v rahlem dežju. Od petka naprej, pa se je vreme samo še izboljševalo. V soboto se je od od svojega poklica poslovil legendarni Mika Kojonkoski. Jap, tudi Škembo je bil zraven 😉

Nedelja pa je s svojim sončnim vremenom nagradila vse garače v Planici.

Poleti so bili zares lepi, čeprav ne rekordni.

Po nedeljski tekmi si je večina planiških garačev oddahnila, saj je bila še ena velika preizkušnja za njimi. Jaz lahko rečem samo: Ekipa, kapo dol! Najboljši ste!