Jalovčev Ozebnik

Sobotna vremenska napoved je dokaj čudna, zato se z nikomer kaj preveč ne menim za kako turo. Preverjam vremenske napovedi po različnih spletnih straneh, ki so si dokaj različne. Naši vremenarji napovedujejo burjo do 100 km/h, kar v hribih nebi predstavljalo posebnih užitkov.

Pokličem Jureta in ga prosim, naj mi zjutraj pred službo javi, kakšno je vreme v Kranjski gori.
Ob pol sedmih zjutraj dobim sms, da je v Kranjski Gori brezvetrje in oblačno. Počasi se poberem s postelje in razmišljam…bi, nebi, bi…Ostanem pri tem, da jo mahnem do Planice, potem pa nekam skozi Tamar. Šele ob devetih se odpravim od avta v Planici, pogled proti Jalovcu pa mi nariše nasmeh na napol pomtznjen obraz. Veselo jo mahnem v Tamar,od tam naprej pa proti Jalovcu modremu nebu in soncu. Kolebam med dvemi opcijami. Na Kotovo sedlo katerega sem letos že presmučal ali v Ozebnik, ki je eden mojih letošnjih ciljev. Modro nebo, ki se kaže skozi škrbino me premami v Ozebnik.

nederlandsegokken online casino title=”V Ozebnik ali na Kotovo sedlo?” src=”https://www.mphoto.si/wp-content/uploads/2011/02/Jalovčev-Ozebnik-600×398.jpg” alt=”” width=”600″ height=”398″ />

Razmere za hojo so odlične. Lepo napredujem po štapnah predhodnikov do prve polovice Ozebnika, kjer srečam par avstrijskih “alpinistov”, ki z derezami lepo zorjejo stopnišče. Na pa smo tam. Hoja navkreber postane še enkrat počasnejša, pa še veter začne nekoliko pihat. Pa se ne dam…če sem že tu, grem do konca.

Po dobrih štirih urah hoje dosežem sonce…in fenomenalne razglede……kamorkoli se obrnem, zasneženi hribi, ki se kopljejo v soncu…

Sonce se upre v stene Jalovca, zato v Ozebnik že po malem leti kamenje. Čas bo, da jo ucvrem v dolino, čeprav bi človek v tem brezvetrju kar užival v teh razgledih in tišini. Pripravim smučke, opremo in gas v Ozebnik.

Vstopni del je nekoliko težaven, tako da začnem nekoliko bolj previdno, pa tudi dva turna smučarja sta tik pod vrhom, tako da pazim, da jih z sproženim snegom preveč ne oviram pri vzponu. Po vstopnem delu pa ena sama poezija. Sneg je ravno prav trd, da se ob zavoju samo pokadi. Brez vriskanja ne gre…

Pod Ozebnikom me čaka še kar nekaj dela. Rodeo po skorjastem snegu, na čase mehki kloži ponekod pa močno pomrznjen sneg. Veter je v prejšnjih parih dneh tudi tu naredil svoje. Nad Tamar pridem že dodobra utrujen. Pogled nazaj pa mi spet nariše nasmeh na usta.