Šanca

Ta, s filigransko natančnostjo obdelan hrib pod Poncami, ima več različnih imen…Letalnica, Letalnica bratov Gorišek, Velikanka ali Velikanka bratov Gorišek, Letalnica v Planici…pa še kaj bi se našlo. Tisti, ki švicajo na njen veliko pred tem, ko se v dolino pod Poncami zaradi smučarskih poletov zgrinjajo tisoči, ji enostavno rečejo Šanca. Fantje in dekline (teh ni malo), ki sestavljajo mozaik že veliko pred tem, ko v dolini pod Poncami zabrnijo televizijske kamere, tu ne uporabljajo besed “leva” in “desna” ampak “Tamar” in “Rateška”. Iz preprostega razloga. Šanca ima levo in desno stran, seveda odvisno, ali jo gledaš od spodaj navzgor ali pa od zgoraj navzdol. Da ni zmede ima Šanca enostavno Rateško in Tamarsko stran.

In Šanca je strma…precej strma. Pa gledano od spodaj niti ne…

Jure Fenz

Prisedem k Juretu v 11 tonskega Leitwolfa v izteku. Po ogrevanju mašine štartava. Najprej čez tiste metre, kjer pristajajo najboljši, nato vse višje in višje, mimo sodniškega na Rateški, televizijskega na Tamarski strani.

Proti puklu

Mimo sodniškega stolpa

RTV stolp

Ko opazujem Jureta med delom in ko se belina pod gosenicami postavlja pokonci, imam občutek, da igra računalniške igrice z igralnimi konzolami ob njegovem operaterskem sedežu. Jeklenica je tista, ki drži slabih 11 ton tehnologije v strmini…in ta jeklenica večkrat popusti. Pa vendar se ob umirjeni razlagi kako naj bi izgledal spust z ratrakom po doskočišču takrat, ko se “zajla utrga” počutim povsem varnega.

Gorvn

Pod mizo obrneva, nato pa na glavo dol v poden, proti rekordom. Od leta 1969, ko je bila zgrajena, jih je padlo 28, svetovnih.

Pod mizo

Dolvn

Jure vajo “gorvn-dolvn” na velikanki prakticira toliko časa, dokler razmere to dopuščajo in dokler je potreba. Še pred tem navadno navsezgodaj uredi smučišče Slatna in pa katero od manjših skakalnic v dolini.

Preden je doskočišče nared za fina dela, ki jih opravijo štanfači, bo Jure z ratrakom nabral precej višinskih metrov, premaknil pa na tone snega.

Po nekaj vzponih in spustih zapustim mašino in se podam proti vrhu naleta.

Na vrhu

Tam gor standardna ekipa pod vodstvom Tomaža Čufarja deluje kot dobro podmazan stroj. Nalet je treba pripraviti do te mere, da bo le nekaj dni pred poleti vanje v čisti led vrezana smučina. V strmini ekipa premetava sneg, ga utrjuje in nad hladilnim sistemom zaliva z vodo.

Nalet

Nalet

Pogled navzdol

Delo na višini

Priprava naleta

Vsak s svojimi mislimi

Uigrana ekipa

Poslovim se od ekipe zgoraj in se po stopnicah spustim proti podnu. Tam nekje pri četrtem podestu zopet srečam Jureta. Zadeva od tu izgleda precej drugače kot iz sedeža v ratraku. Klančina je konkretna, jeklenica pa precej tenka napram pojavi samega ratraka in teže, ki jo nosi.

Dolvn

Na “popkovini”

Gorvn

In tisto sredo dober teden pred prvimi poleti v Planici leta 2016 ni bilo sonca, tudi mraza ne pretiranega…običajen delovni dan, ko Planičarji nabirajo tisoče in tisoče delovnih ur. Večkrat v dežju, snegu, vetru, mrazu…ob nečloveških naporih. Pišejo se zgodbe, ki redkokdaj pridejo na dan, pa vendar sestavljajo velik, ogromen mozaik. Za vse te Planičarje, ki prihajajo iz vseh koncev Slovenije na koncu ni važen le rekord. Važne so zgodbe, odnosi, prijateljstva, ki se gradijo leta in leta, doživetja…

Na četrtem podestu postanem. Še vedno je tu…in bo ostal. Ivo, del velikega mozaika, del zgodb.