Mangart, prvo jesensko jutro

Po študiranju vremenskih napovedi, ki je letošnje poletje že prava znanost, se z Lukom odločiva, da v noči na prvi jesenski dan potegneva čez Predil na ono stran in po cesti najvišje, kamor se pri nas še da pripeljati z avtom, na Mangartsko sedlo.

Hladen veter na sedlu nama dirigira tempo oblačenja, nato pa hoje navkreber. Na vrhu Mangarta sva dobre pol ure pred sončnim vzhodom, predstava pa se prične že pred tem. Tam daleč se začne barvati nebo v najlepše jutranje odtenke.

Očak je spet najbolj izpostavljen.

Jalovec je s te strani drugačen.

Tako daleč, pa tako blizu.

Za najinim hrbtom pa tole…Montaž z družbo v najlepših barvah.

Pogledi nama begajo na vse strani medtem, ko tam izza Škrlatice iz sekundo v sekundo na plano leze nov dan.

Najvišji spet zažari v drugih barvah.

Tudi Montaža na eni in Jalovca na drugi strani se dotaknejo prvi jutranji žarki.

 

Kanin pa takole…

Svetloba gre po svoje…pod oblački…

Greben pod nama naju vabi s svojo svetlobo, ki obeta nekaj toplote.

Pred spustom še razgled proti zahodu z vetrovnega vrha.

Med potjo opazujem igro senc…

Po malici na osončenem grebenu sledi še spust proti dolini.

Pred kosilom sva že doma, prijetno utrujena pa vendar napolnjena z energijo.

Če bi le cela jesen bila taka, kot je bilo prvo jesensko jutro…