Rodica, 39. Turni smuk AO Bohinj
29.3. je bil že vnaprej “pocahnan” datum s pripisom “Rodica”. Lepemu vabilu AO Bohinj je težko reči ne, lepi spomini na predlanski turni smuk pa so tudi vlekli tja gor.
Člani AO Bohinj so poskrbeli, da smo se za pičlih 6 € lahko z gondolsko žičnico zapeljali na Vogel, od tam pa še s sedežnicami do Šije. Prvi jutranji naval turnih smučarjev je kazal na to, da bo vrh Rodice enostavno premajhen za vse.
S Šije se vsak po svoje spustimo proti Zadnji Suhi, nato pa več ali manj večina skupine, ki smo se srečali na Šiji, potegnemo proti Lepi Suhi.
Snežna podlaga je v jutranjih urah dopuščala udobno hojo brez smučk, na smučeh pa so prav prišli srenači. Sam potegnem na peš do Lepe suhe.
Vremenska napoved je sicer obetala nekaj oblačnosti…
…a pogled proti cilju je bil lepši.
Proti Rodici vodi več poti. To nedeljo očitno ni bila pozabljena nobena.
Letošnja zima ni bila kaj bogata s snegom, veter pa je tudi opravil svoje, predvsem tu, na meji s Primorsko.
Tista obljubljena oblačnost se je le počasi priklatila tudi nad Rodico, pa ni bila kaj dosti moteča…
…saj je bila z zahoda na poti že nova porcija jasnine.
Greben proti vrhu je bil lepo obljuden.
Vrh pa skoraj premajhen za vse.
Ob besedi Rodica vedno pomislim na legendo, Viktorja. Možakar je rojen v prvi tretjini prejšnjega stoletja, kot se sam rad pohvali. Ob njem človek dobi voljo do življenja. Prav prijetno je pokramljati z njim, ujeti kak nasvet o dobri smeri smučarije in prisluhniti kaki štoriji iz časov, ko so bile te planine polne živine.
Počasi se tudi na vrhu zjasni. Pavzo izkoristimo za okrepčilo in kramljanje s prijatelji. Srečamo tudi možakarja z Nizozemske. Željan je informacij o vseh hribih, ki nas obdajajo. Za razliko od njihovega najvišjega vrha, ki je visok okrog 300 metrov, ima tu kaj videti.
Med tem, ko so se turaši še vedno vzpenjali proti Rodici smo Nino, Drago in jaz počasi potegnili proti planini Suha.
Navadno nisem razočaran, če proti Planini Suha smučam z Lepe Suhe. Tudi tokrat je bilo tako.
Z vrha Rodice se spustimo po precej trdi podlagi v okviru grebena, saj nižje napihana kloža s skorjo ne obeta užitkov.
Sledi smuk po grebenu proti Lepi Suhi, kratek vzpon na njo…in spet uživanje v razgledih.
Izberemo si še smer spusta po v glavnem še deviških flankah, nato pa gas.
Vršnemu delu je mogoče manjkalo kak firklc ure sončnih žarkov, da bi popustila še vrhnja tanka skorjica. A po kakih 20 višinskih metrih spusta tudi te ni bilo več zaznati. Smučarija postane uživaška.
Za nami pripelje tudi druščina z Železnikov, Roman in Aleš.
Smo si kar enotni, da smo izprali pravo smer spusta.
Na Planini Suha nas čaka topel čaj, šilce domačega in pa zaska na kruhu. Vpišemo se še v knjigo udeležencev. Številka se je po podatkih AO Bohinj ustavila pri 125 udeležencih. Seveda število ne zajema tistih smučarjev, ki so šli samo z Vogla na Rodico in nazaj, pa še kdo bi se našel, ki ni bil vpisan.
Po okrepčilu, martinčkanju in obveznem zmagovalnem skupinskem fotografiranju sledi še vzpon nazaj na smučišče Vogel.
Na robu smučišča se nas spet nabere za švoh avtobus užitkarjev v razgledih.
Turo zaključimo še z vijuganjem po odlično pripravljenem smučišču in pa s postankom na eni izmed teras na Voglu…če nista bile celo dve…terase 😉
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!