Vrtača

Na praznik vseh lažnivcev se na Ljubelju zberemo Toni, Boštjan, Domen in Jaz. V sončnem poznem jutru zakorakamo sprva po spodnjem delu smučišča, po nekaj sto metrih pa vprežemo pse in na smučkah nadaljujemo proti Suhemu ruševju.

Sprva močno sonce se je kmalu po tem, ko smo prišli do koče na Zelenici, začelo skrivati za oblaki. Najprej se je začelo basati tam čez, pri sosedih.

Do Suhega ruševja smo prišli z enim snemanjem smuči čez melišče. Kmalu so tudi Begunjščico zajeli oblaki…

No, tudi veter ni izostal. Na štartu skoraj v kratkih rokavih, pod Vrtačo oblečeni kar se je le dalo.

Očitno nas je vreme imelo za norca. Pod meliščem nadenemo dereze in gas po Vzhodnem žlebu Y proti vrhu Vrtače tam nekje v oblaku. No, vmes ni manjkalo še sneženja.

Žleb je lepo zalit z izjemo kratkega skoka pred zoženjem, ki pa ne dela preglavic. Spodaj trda a ne ledena podlaga, čez nekaj centimetrov novega snega, ki pa ne moti.

Na vrhu tokrat ni razgledov, zato se kmalu po fotkanju pripravimo za spust.

Odsmučamo na v Južni graben Vrtače.

Vršni del dokaj skromno zasnežen, zato ni odveč nekaj previdnosti, da smučke ostanejo še v stanju za uporabo. Hladen veter in izostanek sonca sta botrovala, da je podlaga precej trda, ne pa ledena. Pod vršnim delom je smuka z vsakim višincem boljša.

Tudi vidljivost se počasi izboljšuje, razgledi se odpirajo…

Tudi nad Vrtačo se je odprlo nebo…

V trdem grabnu uživamo v razgledih…

…in smučanju.

Nižje na izstopu iz Južnega grabna preidemo na manj speglano “smučišče”, nekoliko zmahano od plazičev, pa vendar še lepo smučljivo. Sneg postane mehkejši z rahlo skorjico. Po njem odvijugamo do gozdne meje, natančneje do gostega ruševja, skozi katerega se prebijemo v dolinico pod Srednjim vrhom. Od tod še smuk do koče pri izviru Završnice, kjer po kratki pavzi vprežemo pse in nazaj proti koči na Zelenici.

Po zadnjem razgledu na Vrtačo nam ostane še smuk po smučišču do izhodišča. Zadnjih dvesto metrov smučke romajo na rame.