Begunjščica

Dobrih pet let je od tega, ko sem z Juretom in Tomažem opravil prvo “resno” turo na smučkah.Spomini na takratni vzpon, še bolj pa spust…hm, še danes me malo zaboli 😉 Neuk na turnih smučeh in vajen urejenih smučišč sem se po Šentancu dol grede bolj kotalil kot smučal.

Pa vendar se mi takrat vse skupaj ni zagnusilo…na srečo. Danes me po po parih nepresmučanih dneh v hribih poprime abstinenčna kriza, urejenih smučišč pa se nekako ogibam.

Na Ljubelju se znajdemo Jure direktno s šihta, Mare in Igor pred šihtom in jaz…za spremembo prost. Potegnemo najprej po cesti levo od smučišča. Vmes dvakrat za nekaj metrov snamemo smučke, nato pa lepo po smučišču napredujemo. Vrhovi so zaviti v meglo. V upanju, da so vremenarji zadeli napoved tudi za to lokacijo napredujemo v smeri Zelenice. Pod njo zavijemo v Šentanca po špuri predhodnikov. Sledov zadnjega snega po smučišču skoraj ni, višje nad njim pa z višinci narašča. Sprva je moker, višje bolj puhast.

Vsak raztrgan oblak in meglice nam dajejo upanje, da se bomo na vrhu lahko še posončili.

Kljub temu večina vzpona poteka pod zastrtim nebom. Višje se vidljivost zaradi meglena vsake toliko časa precej zmanjša.

Ko pa se nebo odpre se v trenutku spremenijo tudi razgledi. A kakor hitro se odpre se tudi zapre.

Pod grebenom se približamo predhodnikom.

Zadnji sneg je tod odpihnilo, spodaj pa ostane trda, stara podlaga. Nekaj zadnjih višincev opravimo peš.

Greben na vrhu Šentanca si veter izoblikuje po svoje.

Ko pridemo čez greben se Igor že pripelje navzdol in pove, da je višje vse spihano in ledeno. Tudi za grebenom pošteno vleče. Na hitro se odločimo, da je to današnji cilj.

Pse s smučk v nahrbtnike, priprava za spust nato pa čakanje, da se megla razkadi vsaj toliko, da bomo imeli kaj od smučanja. Ta čas se parkrat nebo odpre proti zahodu.

Mi pa čakamo…na štartni rampi.

Ko se nam končno odpre jo potegnemo navzdol. Prvi metri po trdi podlagi, ne preveč uživaško. Ko pa se Šentanc odpre si vsak najde linijo nedolžnega zadnjega snega in juhuuu.

Dobrih deset centimetrov snega izpred dveh dni nudi pravo uživanje. Ojužen a ne pretežak puhec ravno prav ublažu ropotanje po stari, zgrbančeni in neštetokrat presmučani podlagi.

Nižje na smučišču so ostanki novega snega bolj za zgago. Ojužen kot je postane precej počasen. Posledično smučke ostajajo zadaj, smučarja pa nese naprej…vmes so pa trpeča stegenca 😉

No, pa nič za to. Razgledi odtehtajo tudi takšne muke. Končno se pokaže sonce.

Ravno prav za posedanje na terasi puba v Tržiču in analiziranju ture 😉