Gorenji Krivi rob

Spomladanska pripeka dela svoje. V dolini je v pripeki že čas za kratke rokave, zato v ponedeljek z Žigom tuhtava kje poiskati senco. Med nekaj opcijami zmaga Žigova ideja – proti Jerebici. Ob pol šesti kreneva z mesta proti parkirišču pri Belem potoku za Rajbeljskim jezerom. V jutranjem miru natakneva dilce in pot pod noge proti flankam tam čez. Za najinimi hrbti prvi jutranji žarki že božajo Visoko belo špico. Tam proti vzhodu Mangart še počiva v senci. Vzpenjava se skozi redek gozd in z vsakim korakom se nama odpirajo novi razgledi. Z vzponom postaja tudi snežna odeja bolj trda. Kmalu po izstopu iz gozda smuči opremiva s srenači. Vse bližje sva sončnim legam. V Gorenji vogel se sonce že močno upre, sneg pa se še vedno drži sten.

Lepot narave se kar ne moreva nagledati. Ko prideva na greben se nama odprejo spet nove dimenzije. Pogled proti Črnelskim špicam…

Tam čez kraljuje Rombon.

Potegneva proti vrhu še po zadnji strmi flanki. Srenači nama pridejo prav.
Kmalu doseževa vrh. Pogled na Jerebico. V območju letne poti proti vrhu se je že odpeljalo. Snega je še ogromno, izzivat pa ne greva.

Raje se prepustiva užitkom, ki nama jih nudi razglednik. Na izpostavljenem sedelcu v smeri proti Jerebici se nama na eni strani odpre pogled proti Italiji…

…na drugi strani pa proti Možnici.

Pogled malo višje, proti Rombonu…

…Črnelskim špicam…

…pa še pogled čez dolino iz katere sva prišla.

In razgled na Rombon je lahko tudi tak…

…iz delovnega položaja, v katerem pustiva soncu čas, da nama lepo omehča zgornje trde flanke.

Ko v naslonjačih predebatirava vso aktualno zunanjo in notranjepolitično problematiko sva oba mišljenja, da je ravno pravi trenutek, da se odpraviva v dolino.

Smučke na noge in gas. Po prvih zavojih nama je bilo obema jasno, da sva ujela perfekten tajming. Flanka, po kateri sva gor grede ob pomoči srenačev previdno pristopila na vrh je bila sedaj ravno prav omehčana za uživaške zavoje.

Zavoje je spet spremljalo vriskanje na polno.

Ob pavzah pa uživanje v razgledih.

Nato pa spet v uživaških zavojih navzdol.

Snežna podlaga se z višino in pa lego spreminja. Tam na meji, kjer se tepeta jutranja senca in zgodnje dopoldansko sonce sva ujela nekaj deset višincev predirajoče se skorje, kar pa je zanemarljivo proti vsem užitkom, ki nama jih je gora nudila z vrha.

Nižje v gozdu naju čaka predelan omehčan in lepo smučljiv sneg. Bukova “vratca” pa so postavljena ravno prav odprto in na pravi razdalji.

Na izhodišče prismučava z usti do ušes. Noge raztegneva še s sprehodom čez ravnino do avta kjer se preoblečeva. Žiga si privošči frajarijo v 3/4 hlačah, jaz pa zganjam foušijo. Nekaj čez enajsto sva že v Trbižu v šopingu med zelenjavnimi policami. Sledi še hidracija v Ratečah in pa seveda analiza ture.