Pod Kriško steno
Ponedeljki so najlepši v hribih.
Enakega mnenja je tudi Matija, ki me pobere pred domom. Spotoma v kombi vzameva še Anito v Mojstrani in Sebastjana v Kranjski gori. Do tretjega ovinka Vršiške ceste gre gladko, tudi parkirišče nas čaka. Dan ali dva prej bi verjetno parkirali nekje pri jezeru Jasna.
Na izhodišču srečamo še Miha, tako je družba popolna. Najprej smuk do Malega Tamarja, od tam pa na cuckih v zimsko pravljico. Pred nami kljub ne prav zgodnji uri, ni še nikogar. Špura skozi gozd nad Krnico je še lepa, nad gozdno mejo pa potegnjena precej nenavadno, desno v graben, kjer se do izhoda iz le tega že precej naveličaš cikcakanja. Ob večji količini snega bi bila verjetno špura precej na meji varnega.
Nad 1500 nad morjem nas pričaka nekaj vetra, še najbolj brije pod balvani, takoj za njimi pa se snežni piling umiri. Tu tudi zaključimo z vzponom, Sebastjan in Anita pa nekoliko nižje.
Smuka v vršnem delu ni omembe vredna, saj je veter poskrbel za skorjo. V desnem grabnu gledano navzdol pod višino 1500 mnm je še najbolje vijugati po od vikenda speglani podlagi. Nižje, kjer se svet položi, je ostalo še nekaj nedotaknjenega pršiča, po katerem odvriskamo proti suhi strugi potoka Velika suha Pišnica, skozi katero je potegnjena bob stezica do ceste. Sledi smuk do spomenika in vzpon s cucki do avta.
Uživali. Anita, Miha, Sebastjan, Matija in pisec.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!