Pod Zelenjak

Smučišču nad Ljubeljem in flankam nad Zelenico v zadnjih letih zaradi popularnosti udejstvovanja v vseh mogočih zimskih športih pravijo že kar BTC.

A ker z Janezom že dolgo nisva skupaj smučala, popoldanske obveznosti pa tudi kličejo, se odločiva eno na hitro prav v te konce. Ob pogledu na poln parking okrog Kompas shopa mi uide “Jao Janez, kam si me prpelou”. Na srečo se množica, ki niti ni tolikšna kot običajno, porazgubi po belih planjavah. Tisti hudo pametni se seveda še vedno poslužujejo z razlogom zaprte servisne ceste, čeprav sonce že pošteno nažiga v vrhove, od koder štartajo tisti najbolj žlahtni plazovi.

Do balvana pod Suhim ruševjem hodiva po trdi špuri v senci, ko pa naju oplazi sonce, postane prijetno toplo. Na žalost je veter v preteklih dneh s teh predelov odnašal snežno odejo kdo ve kam, na srečo pa je belina zvezna vse do pod Zelenjaka. Grape v Vrtačo so ožje kot navadno v tem času, plazine spodaj pa skoraj gole.

Po 900 višincih vzpona se pod Zelenjakom usedeva na toplo sonce in uživava v malici z razgledom.

Smuka v zgornjem ravno prav omehčanem terenu hvale vredna, nad balvanom nekoliko mehkejša. V senci v gozdu še nekaj rodea in hidracija v domu na Zelenici namesto merjenja “cvišncajta”. Smučišče proti izhodišču je še trdno in lepo smučljivo, čeprav je šlo čezenj nešteto smučarjev in pohodnikov.

Nad balvanom sva našla še prejšnji dan izgubljen cepin, našla tudi lastnico oziroma uporabnico. Fajn občutek. Prav tako je tudi fajn občutek na novih Ripstickih opremljenimi s Slatnar ST 1.0. in cucki Kohla Peak.

Uživala: Janez in pisec.