Suho ruševje, 1916 m

Z Juretom v crocsicah dokaj pozno štartava z mestne tržnice. Med potjo še razmišljava ali bi zavila v Završnico ali na Ljubelj. Za prvo letošnjo pomladansko smuko izbereva Vrtačo skozi Suho ruševje.

Šele na zadnjem ovinku pod mejnim prehodom ugledava sneg, ki prav popestri že skoraj zeleno pokrajino. Pod žičnico se opremiva, nabaševa v nahrbtnike še čelade, cepine in dereze in s smučmi na ramenih zagrizeva kolena proti Zelenici.

Smučišče je kopno skoraj do srednje postaje sedežnice. Tam vpreževa pse na smučkah. Oba sva nekaj dni “lenarila” v Planici, kar se obema pozna. Meni še posebej, saj me v zadnjih dneh mučijo zamašeni sinusi.

Na plazišču proti Suhemu ruševju smučke enkrat snameva, saj je pot popolnoma kopna. Pod balvanom narediva kratko pavzo in se posvetiva fotkanju. Jure ima novo igračko, tako da bo v prihodnje tudi več “počival” 😉 Še en Nikonaš.

Do prelomnice nad balvanom naju greje toplo pomladansko sonce, ko pa se nama odpre razgled na Vrtačo, Zelenjak in Palec pa naju hitro ohladi tudi veter, ki kar ne pojenja. Posledice so vidne na plazišču pod Vrtačo. Sneg je poledenel in se sveti kot sveže očiščena šipa.

Z Vrtače se je že vsulo, oba pa sva mnenja, da smuka z Vrha nebi bila nič kaj užitkarska, pa tudi pod vrhom prav lepo pozdravlja kloža, ki samo čaka pravi trenutek, da se utrga.

Za cilj si zadava sedlo pod Palcem oziroma vznožje Zelenjaka.

Pod Zelenjakom v zavetrju na soncu narediva kratko pavzo, pomaličava in občudujeva razgled.

Po obveznem fotkanju mojih “manekenk” jo mahneva v dolino.

Smučanje je bilo ena sama poezija. Še tam, kjer je bilo gor grede poledenelo je sonce naredilo svoje, tako, da je bil sneg lepo “grifig”.

Z trojnim snemanjem smučk se pripeljeva nekaj nižje od koče na srednji postaji sedežnice, kjer se že pričenja prava pomlad. Sledi obvezen radler v Tržiču in pa skleda regrada za kosilo.

Just another perfect day!