Hajnževo sedlo, 1701 m

Vremenarji za 18. april po dolgi zimi napovedujejo temperature čez 20 stopinj, snega v hribih pa je še ogromno. Ker z Matotom že lep čas nisva skupaj vandrala po snegu, se dogovoriva za zgodnji štart v pomladno jutro.

Nekaj pred šesto se dobiva v Tržiču, od tod pa se zapeljeva proti Ljubelju. Pod Ljubeljem skreneva z glavne ceste in parkirava rdečega Tepca na parkingu ob cesti. Dile naveževa na ruzake in jo mahneva po kolovozu proti planini Korošica. Jutranji špancir ob žvrgolenju je prav prijeten…če odmislimo pot navkreber. Sneg se višje gori tali že tudi ponoči, tako, da so potoki ob poti in čez pot deroči.

Kmalu prisopihava do prvih plazišč, kjer že lahko natakneva smuči. Proti planini Korošica je snega čedalje več. Ogledujeva stene nad nama, za nama pa se Begunjščica že koplje v soncu.

Dolina proti Hajnževemu sedlu je v senci in bo tudi ostala. Midva zavijeva levo proti koči…na sonce.

Tu je sonce že tako močno, da nama misli uhajajo k kaki lepo ohlajeni osvežilni pijači, ki bi se jo dalo dobiti v koči…če bi bila seveda odprta 😉

Žejna nadaljujeva pot proti sončku.

Sneg se kljub visokim temperaturam že zjutraj ne predira preveč. Le nekaj centimetrov, tako, da je hoja prijetna. Višino nabirava pod Korošico.

Seveda si vzameva čas tudi za klepet in počitek. Tu gor se porajajo strašni plani o prihodnjih avanturah…samo, da se počiva 😉

Od tod je razgled na Begunjščico z njeno družbo še lepši.

Najino sopihanje pod Korošico spremlja trop gamsov, ki se sicer mirno pase na tistih redkih kvadratnih metrih trave, ki ni več pod snegom.

Pridobiva lepo višino in s prečenjem plazišča pod Korošico prideva nad Hajnževo sedlo.

Po dobrih dveh urah prispeva na najin današnji cilj. Preostane nama le še uživanje v jutranjem soncu, razgledih in tišini.

Seveda zgodnje vstajanje pusti posledice. Skoraj je prišlo do izpaha Matotove čeljusti;)

Naštudirava še smer smučanja…

…in se posloviva od sončenja.

Že prvi zavoji so dali vedeti, da bo smučarija uživaška. Oba soglasno že v prvem zavoju vriskava, v enakem tempu pa nadaljujeva vse do sedla. Na sedlu se nasmejana ozreva na presmučano flanko.

Nadaljujeva smučanje nižje v senco. Smučarija tudi tu odlična. Še plazovi, ki so prileteli iz sten so mehki in lepo smučljivi, sneg pa hiter.

Po in nad dolino odsmučava v smeri pristopa. Na koncu planine je sicer sneg nekoliko mehkejši, pa še vedno dober za lepo spomladansko smuko.

Posloviva se še od razgledov, nato pa proti avtu.

V debati med zaključkom ture sva enakega mnenja, da je bilo jutro enkratno, Matotu pa gre zasluga za izbiro ture…ali kot je sam dejal: “Enkrat se že more urajmat” 😉