Mala Mojstrovka, 2332 m

Po skoraj mesecu dni brez ture na snegu me že po malem daje abstinenčna kriza. Končno se poklopi moj prost dan in lepo vreme. Na majsko jutro sem nekaj čez sedmo na Vršiču.

Smučke na ruzak in pod pod noge…navkreber proti snegu. Prvi sneg je že takoj na koncu melišča. Po uhojenih štapnah jo mahnem za predhodniki.

V avtu je termometer kazal le 6 stopinj nad lediščem, ko stopiš na sonce pa ti je jasno, da so snežnim dnevom v naših hribih šteti dnevi. Ruševje na desni v katerega se še posebej upre sonce poskrbi za še več toplote. Iz ruševja se celo pot navkreber slišijo glasovi, ki še najbolj spominjajo na oglašanje zaljubljenega ruševca. Ura je precej pozna za njegovo jutranje dvorjenje, zato ne bom trdil, da je bil prav ruševec tisti, ki je spuščal glasove.

Z Vratc navzdol gledam kje bi se še dalo odsmučati v primeru, da v Drevesnico smuka ne bo užitna.

Med tem se gredo primorci že nekaj časa pravo pomlad.

Tudi tu gor je pokrajina precej drugačna, ko začne sneg kopneti. Kar naenkrat je potrebno noge dvigovati iz skale na skalo, iskati prehode po krušljivem terenu…precej drugače, kot na smučkah pozimi.

Ampak, za smučat ga bo še dovolj 😉

Višje nad mano je že nekaj tistih, ku zjutraj ne morejo spat 😉 6 pobov z Dolenjske, s katerimi kasneje opravimo analizo v Mihovem domu je že pod vrhom Velike Mojstrovke.

Med tem s Primorske prinese oblak, ki se zatakne prav nad nami. Najprej se nebo zapira po malem, nato pa vedno bolj…

No ja, vsaj vroče ne bo med vzponom. Na vrhu pa…še ptiči so peš hodili.

Na Mali Mojstrovki čakam, da se vsaj malo razkadi, tako, da ujamem nekaj razgleda… Pogled proti Kotovemu sedlu pove, da bi znal bit turni smuk dvojic v začetku junija odlična izbira.

Rateče so že lepo pomladno obarvane…

Sonce na vrhu pride in gre…sam pa sem sebi hvaležen, da zjutraj nisem pustil puhovke doma. Med čakanjem na lepše vreme še “gasilska”.

Okrog desete se po vpisu v knjigo poberem z vrha. Vrhnji del smučarije odličen, saj je sneg pod pokrovko oblaka ostal ravno prav trd. Če bi bila še vidljivost nekoliko boljša…

Nižje pod ostenjem Velike Mojstrovke postaja sneg počasnejši, mišicam manj prijazen…

Nad Drevesnico si privoščim počitek med ruševjem v topli travi…z razgledom, nato pa še smuk v Drevesnico. Jeziki snega sežejo presenetljivo daleč v dolino, tako, da je smuke še kar nekaj. Precej nizko snamem smučke, nato pa za družbo, ki je smučala z Velike Mojstrovke proti cesti.

Ko skozi lepo razgreto gmajno prihlačam na cesto se mi nasmehne sreča v obliki kombija s parimi dolenjčki in vprašanjem šoferja: “A se boš pelou?” Na tako vprašanje pač ni negativnega odgovora. Fantje so me transportirali do vrha Vršiča, kasneje pa smo z veselo druščino turo še analizirali…ob hidraciji seveda. Fantje, še enkrat hvala. Upam, da se bom lahko oddolžil…nekoč 😉