Jutro pod Velikim vrhom

Na mednarodni dan gora se že spodobi, da se gre nekam v hrib. Tako se sredi noči v Tržiču dobim še z Lukom in Joštom. Presedemo se v en avto in se zapeljemo skozi Jelendol do pod planine Kofce. Od tod v siju čelk in lune proti vrhovom Košute. Pogledujemo proti nebu, kjer se sem ter tja podijo meglice in upamo, na dokaj jasno jutro. No, dežja ne bo…tako, kot sta ga Jošt in Luka doživela prejšnjič.

Nad kočami na planini se pričnejo bele flike snega, višje gori pa je lepo pobeljeno…ravno prav, da med hojo ne dela težav. Lep čas pred sončnim vzhodom smo na grebenu pod Velikim vrhom.

Pozdravi nas luna…

Proti severovzhodu se nam odpira pogled čez greben proti Kladivu…

…Grintavcu, Kočni.

Pod nami planina Kofce, v ozadju Storžič…

…s kuliso, ki se iz sekunde v sekundo spreminja.

Kladivo se počasi barva…

Prav tako Veliki vrh.

Pogled proti Vrtači in verigi Karavank.

Nebo na zahodu se počasi obarva…

…mi pa bezljamo vsak po svojem kuclju 😉

Prvi sončni žarki obsijejo tiste najvišje…

Sprva je kazalo, da bo sonce pričelo dan prav sramežljivo. Nato pa…

Vrtača v jutranji svetlobi postane mogočna…vabi.

Nekoliko kasneje tudi marca presmučano Košutico obsije sonce.

Tam zadaj pa je tudi vsak trenutek lepše…

Med tem, ko so severni sosedje še v senci…

…se sami odmaknemo z vrha v zavetje, zajtrkujemo in skušamo najti pot domov 😉

Lepo smo praznovali 😉