Srednji vrh, 1796 m
Med tem, ko smo v torek hidrirali po Matotovem in Remicovem lazenju po Kleku, našem hišnem kuclju, je seveda debata nanesla na vreme naslednjega dne. Ker smo bili vsi trije na sredo pred prazniki “brezdelneži” Remic navrže idejo, da gremo na Srednji vrh med Vrtačo in Stolom, tokrat vsi peš. Ker nam rana ura ni preveč pri srcu se zgodaj dopoldne dobimo v Završnici, od tam pa Remic zapelje posadko treh mož in dveh pasjih mrcin do pod Tinčkove koče. Od tod jo po cesti mahnemo do koče pri izviru Završnice, kjer si baterije že polnimo s toplim soncem.
Po kratkem postanku pot nadaljujemo levo proti sedlu Šija med Vrtačo in Srednjim vrhom. Snega je tu vedno več in na vsake toliko nam je skoraj žal, da smo brez smuči. Prava zimska pravljica. Na poti proti sedlu je nemo še modro in brez oblačka. Čim višje gremo, tem bolj se nebo zapira.
Pod sedlom Šija se oblečemo, saj na po grebenu lepo pihlja. Z grebena se nam lepo odpre razgled proti Stolu. Z grebena se nam lepo odpre razgled proti najvišjemu vrhu v Karavankah. Še nekaj strmine po celcu in na vrhu smo. Razgledi so čudoviti, čeprav se nebo zapira, veter pa ne da miru. Na hitro naredimo par fotk in gas v dolino.Remic dol grede raztegne svoje nožice, tako da naju gladko pusti za seboj. S tem si kupi čas za pripravo hladnega bifeja pred kočo pri izviru Završnice. Dec se je res potrudil…tako, da ga še vzamemo s sabo 😉
Še en luštn dan v hribih…čeprav malo prepihan.
Ja fest fotografije…
Matr sm se zredu! Zdej šele vidm k sm z profila. Še kak teden, pa bo podbradk:P