Rila in Pirin, Bolgarija

Od prvotno načrtovane deveterice se nas na dan žena le četverica poda na pot proti Balkanu. Stojan, Janez, Žiga in moja malenkost se mimo Zagreba, Beograda, Niša in skozi Sofijo po zasneženih cestah prebijemo v Samokov.

V družinskem hotelu Kestenite nas seveda pričakajo z živo glasbo 😉

Po dobrih 1000 kilometrih vožnje nam nekako ni do plesa, zato po šilcu domačega zavijemo pod odeje v zgornje prostore.

Prebudimo se v še bolj zasneženo jutro, kar smo nekako pričakovali. Glede na količine novozapadlega snega se odločimo za smučarijo na smučišču Borovets. Slaba vidljivost in veter na vrhu nam pač ne dovoljujeta tur višje od končne postaje kabinske žičnice. Dan zapolnimo z okrog 10000 višincev narejenih z zajlo navzgor, navzdol pa po vseh kucljih, grabnih in gmajnah mimo smučišča. Pršiča je bilo dejansko do ušes, razgledov pač bolj malo. Hribe okrog nas smo zgolj slutili. Vsega pač ne moreš imeti 😉

Po odlično izkoriščenem sicer sneženem, meglenem in vetrovnem dnevu se zapeljemo nazaj v Samokov. Večer zaključimo v 200 let stari hiši, v kateri zadnjih enajst let strežejo odlično domačo hrano in pijačo. Gostilna – Mehana se imenuje  Starata Kuča (Механа Старата Къща). Toplo priporočam!

Do tja nas iz “centra” mesta zapelje naključni mimoidoči, ki ga povprašamo za nasvet o najboljši oštariji v mestu. S Tojotinim terencem, ki je dal že kar nekaj skozi,  nas po ulicah Samokova zapelje z dodatkom adrenalina.

Možakar ni lagal, ko je v enem stavku pohvalil oštarijo kot najboljšo v mestu.

Dobro uro kasneje se s polnimi želodčki do hotela sprehodimo po zasneženih ulicah. Vsem se koledar zavrti nazaj v čase, ko smo kot mulci postopali po zasneženih ulicah naših vasi. Romantika na višku.

V torek se opremljeni z informacijami iz vseh možnih vremenarskih spletnih, odpravimo do Panichista, smučišča, ki seže vse tja do koče pri Rilskih ezerih.

Sedežnica “Pionerska” ima začetno postajo na 1350 m nad morjem, končno pa na 2110. Vmes pa…hm…nezvožene tone in tone pršiča po gozdovih pod in ob sedežnici.

Najprej odložimo ruzake v koči Rilska ezera, nato pa gas v beli prah, vse do poznih popoldanskih ur.

Namestitev v koči sicer ni bila tako luksuzna kot v Samokovu, tudi hrana v  koči na žalost ni bila primerljiva s tisto v dolini, a klepet ob kurjenju kamina je dal piko na I lepo preživetemu dnevu.

V postelje smo popadali spet zmedeni od kar nekaj različnih vremenskih napovedih. V upanju na vsaj nekaj jasnine nas kmalu pobere spanec.

Zjutraj se nam le nasmehne nekaj sreče v obliki modrega neba. Že nekoliko nervozni v jedilnici čakamo, da nas postrežejo z zajtrkom, nato pa na dilce in v smeri Maljevice.

Prejšnji večer smo se zapletli v pogovor z domačinom, ki je zjutraj kako uro pred nami s koče na krpljih odpešačil proti koči Ivan Vazov. Njegove sledi so nam prišle kar prav, saj je obilica novega snega narekovala previdnost.

Bolj kot smo se oddaljevali od koče, bolj se je nebo zapiralo.

Ko se nam razgledi in upanja o nadaljevanju ture zaprejo, snamemo pse in potegnemo iz megle nazaj v smeri izhodišča. Precej manj smo se vzpeli kot smo upali, da se bomo lahko. Maljevica in vsi ostali cilji so nam na seznamu neosvojenih ostali za naslednjič.

Seveda brez pršiča spet ni šlo.

Spodaj ob jezeru dobimo občutek, da se oni tam gor dela norca iz nas, saj zakriva in odkriva nebo v neenakomernih intervalih. Zato še enkrat vprežemo pse in se podamo v breg na nasprotno stran od prvotnega cilja.

Po flanki navzgor na plato nad kočo pri Rilskih ezerih.

Po prostranih planjavah uživamo v razgledih v tistih redkih momentih jasnine. Poti so tu označene tudi z zimskimi markaciji, a mi uberemo vsak svojo pot…tisto najboljšo 😉

Na robu nad flankami nad kočo se ustavimo in izbiramo. Spet vsak svojo pot in flanko. Stojan izbere tisto najbolj občutljivo. Hitro mu je dala vedeti, da heca ni. Že ob manjši obremenitvi se Stojan obriše pod nosom in ostane brez pršičaste podlage. Le ta je šla v poden pred njim, Stojko pa z dolgim nosom za njo.

Žiga, Janez in sam potegnemo po bolj ziheraški varijanti, pa vseeno hudičevo uživaški.

Pod kočo opazimo, da v smer naših flank ta dan obratuje tudi žičnica. Ob debati z žičničarji ugotovimo, da se korupcije precej ogibajo, saj nam ne uspe izposlovati niti ene vožnje z žičnico brez vozovnice po principu “keš na roke”.

Odpravimo se po že znanih gmajnah do parkirišča pod smučiščem, kjer nabavimo še domač gozdni med, nato pa v dolino. Ker je 99,99% vseh vremenskih napovedi kazalo na to, da bo preostanek dneva oblačen, meglen in snežen, dan izkoristimo za ogled Rilskega samostana.

Seveda smo bili prikrajšani za kuliso sestavljeno iz hribov nad samim samostanom, ki je že sam po sebi dovolj slikovit.

Seveda vmes tudi počijemo. In to točno tam, kjer vedno radi posedimo…

Vožnja proti samostanu nas je prisilila k razmišljanju na kakšen način si napolniti želodčke. Ob tolikšni izbiri oštarij, ki vse po vrsti ponujajo pečene postrvi, je bila odločitev dokaj lahka.

Na najlepšem parkingu se ustavimo pred oštarijo, vstopimo, se usedemo za mizo ob kaminu, zmažemo štiri lepo zapečene postrvi, izpraznimo buteljko belega in potegnemo naprej. V Dobrinishte, v družinski hotel, katerega nam rezervira prijatelj Tome iz Makedonije. Valentino 2  se imenuje. Za 25 € po osebi smo postreženi z okusno večerjo in samopostrežnim zajtrkom, sobe pa so lepo opremljene.

Čez noč se nam tudi premočena smučarska oprema lepo posuši.

5 dan se odpravimo nad Dobrinishte na smučišče Bezbog. Z dvema sedežnicama se povzpnemo do koče Bezbog, nato pa naprej proti vrhu 2645 m visokega Bezboga.

Naše želje so sicer vključevale daljšo turo, a vreme je bilo spet tisto, ki je narekovalo urnik.

Vrh dosežemo v dokaj lepih razmerah, nato pa se izza Velikega Poležana začnejo valiti meglice in oblaki.

Seveda niti vreme ni preprečilo, da nebi malo posedeli…tam, kjer običajno najraje posedimo 😉

Še zadnje trenutke vidljivosti izkoristimo za spust z vrha. Od spodnjega dela proti koči pa se držimo špure kot pijanec plota, da sploh najdemo kočo.

Janez je sicer delno ubral svojo pot, za katero se je izkazalo, da tokrat ni bila pravilna, saj je imel kar nekaj težav z iskanjem prave špure, ki pelje proti koči. Z meglo se ni za zajeb…

Po okrepčilu v manjši brunarici pred “hotelom” Bezbog si rezerviramo še spanje, nato pa izkoristimo dan za smučanje po hostah ob žičnici.

Opravimo dva spusta. Prvega do višine malo nad srednjo postajo žičnice s peš povratkom do koče, drugega, nekoliko bolj adrenalinskega pa po nekoliko gostejših gmajnah in globjih grabnih do spodnje postaje žičnice, kjer smo se spet soočili z neskorumpiranostjo zaposlenih. Spet ni šlo brez karte 😉

Pa nič za to. Za precej nizko ceno vozovnic smo se pršiča dobesedno nažrli.

Sledila je večerja v koči in pa počitek v naši “suiti”, ki je kar buhtela od dišav prešvicanih cunj.

Koča ne slovi po pretirani prijaznosti oskrbnika, zato pa madam na šanku, kjer se naroča hrana in pijača, z veseljem pomaga vsakemu gostu.

Hrana solidna, izbor jedi dokaj pester, cene jedi in pijač pa žepu prijazne.

Po ujsanju v pogradih se zbudimo v precej lepo in hladno jutro. Po zajtrku vprežemo pse in še enkrat proti “hišnemu” vrhu.

Bezbog vabi…again!

Tokrat šele natančneje vidimo kako debela je snežna odeja. Če brunarica nebi imela dimnika je niti oskrbnik verjetno nebi našel.

Proti današnjemu prvemu cilju je špura že potegnjena od prejšnjega dne.

Tokraten vzpon je res užitek, saj nas lepi razgledi spremljajo vse do vrha.

Po drugič osvojenem vrhu se spustimo na izravnavo v smeri Velikega Poležana.

 Kot smo že vajeni iz preteklih dni, se modro nebo počasi začne zapirati.

Seveda nas nedolžne “meglice” ne odvrnejo od nadaljevanja vzpona proti Poležanu…

…saj se nam le ta vsake toliko pokaže v vsej svoji lepoti.

Zadnji del vzpona je spet podoben orientacijskemu pohodu, proti vrhu pa so nam pomagali srenači na smučeh, predvsem pa mladenič z gps-om v roki, ki je vrh osvajal pod bolgarsko zastavo in seveda na krpljih.

Po občudovanju “razgledov” z vrha se tipaje ob svojih sledeh vzpona spustimo na izravnavo v smeri Bezboga.

Poležan je bil sicer le eden izmed vrhov, ki naj bi jih nanizali ta dan. A kaj, ko je bil to račun brez krčmarja. Na pamet pač ne gre. Naslednje vrhove bi verjetno iskali kot iglo v kopici sena.

Spodaj spet nekako dobimo občutek, da se nekdo tam zgoraj pošteno dela norca iz nas. Takoj, ko smo sestopili z vrha se je nebo spet odprlo, narisali so se hribi okrog nas…nepresmučane flanke so se nam dobesedno režale v ksihte.

Tu Janeza in Žiga potegne v flanko na eno stran, naju s Stojanom pa še enkrat proti vrhu Bezboga. Tretjič v dveh dneh…

Vreme se nama je na vrhu seveda že tradicionalno zaprlo, najina pajdaša pa sta prav tako imela težave z orientacijo pri povratku h koči.

Z vrha odsmučava direktno proti koči. V vršnem delu je pod 5 cm frišnega pršiča nekaj skorje, nižje pa je vse skupaj veliko lepše smučljivo.

Ko se vsi štirje člani posadke spet najdemo v koči Bezbog, pade družna odločitev, da imamo zajebancije z vremenom dovolj in da gremo v dolino na burek.

No, burekdžinica v Dobrinishtu obratuje le v času do kosila. Pa smo to dejstvo odlično izkoristili. Postopanje po centru mesta nas je pripeljalo do še ene Mehane. Že takoj ob odprtju jedilnega lista smo pozabili na burek, oštir pa se je prav žleht režal, ko nam je na mizo nosil goleme porcije ubave hrane.

Tako siti smo povprašali še po prenočiščih. Odgovor lastnika je bil tak, da nam je v nekaj minutah razkazal na novo opremljeno hišo. Za 25 bolgarskih levov po osebi spimo in zajtrkujemo. Priporočam! Naslov pa tule: Hiša za gosti, Stoichevi. 

Pred večerom stopimo še skozi mesto do toplic, kjer se v zunanjih vročih bazenih namakamo do osme ure zvečer za dobre 3 € in pol.

Glede na to, da smo zelo blizu smučarskega središča Bansko, si velja ogledati še to. S taksijem se zapeljemo do lepo urejenega starega dela mesta, ki je precej lepše od naše brez okusa pozidane Kranjske Gore (toliko o Bolgariji, Balkanu in negativnih zgodbah o tej dželi…).

Večer zaključimo v eni od tamkajšnjih mehan ob kozarčku domačehga žganja in ob uživanju hišnih specialitet.

Taksist nas pozno zvečer pripelje pred našo hišo za goste, kjer pade odločitev, da naslednji dan v primeru slabega vremena pustimo vse tone nepresmučanega pršiča za seboj in gremo domov.

Sobotno jutro je bilo spet eno izmed tistih “bolgarskih” juter…zasneženo. Nabašemo se v avto in se preko Predela, Sofije, Dimitrovgrada, Niša, Beograda, Zagreba in mimo Grosuplja podrzamo proti našim Julijcem.

Še stroškovnik:

Za šest dnevni izlet s precej več kot 2000 prevoženimi kilometri po cestah v osrčje Balkana in nazaj, da o presmučanih višincah pršiča niti ne govorim, ter za lepo izkušnjo,  tudi kulinarično, je šlo iz mojega žepa le 350 €.

Zaključek: še bo treba tja dol…ko bo posijalo sonce!