Sončni vzhod na Veliki Mojstrovki
Letošnje poletje ne ponuja kaj prida vročine. Tudi dva lepa dneva je težko sestaviti skupaj za dvodnevno turo po naših hribih.
Z Lukom sva že spet na vezi in nekako se nama poklopi, da imava na isti dan prosto jutro. Luka, novopečeni očka pač ne more več od doma kadar se zamisli 😉
Ob treh zjutraj sva na praznem parkirnem prostoru na Vršiču. V soju čelk in ob pomoči polovičke lune se podava proti Mojstrovkam. Najprej proti Mali, nato pa zavijeva levo proti Veliki. V temi pod steno Velike zaslišiva padanje kamenčkov, nato pa še ugledava par gamsjih oči visoko gor v steni. Nisva sama.
Na vrh prispeva po planu…nekaj pred prvo predstavo dneva. Tam nekje za Špikom se rojeva nov dan.
Triglav iz minute v minuto z družbo dobiva drugačno kuliso.
Na zahodu se Jalovec prebuja v nov dan…
Sončni žarki se zataknejo tam zadaj, za najvišjimi…
Ko prvi žarki pokukajo čez najvišje, zažarijo še tisti vrhovi za nama. Jalovec…
Mangart…
Še pogled tja čez…
Med tem naju je pošteno zeblo. Na Vršiču je ob treh zjutraj kazalo 4 stopinje nad ničlo, na Veliki Mojstrovki pa so nama preznojeni ruzaki pomrznili. Datum: 17.8.2014
Vsak jutranji sončni žarek je bil dobrodošel.
Po zajtrku ob prvih sončnih žarkih nama je ostal le še spust do “Poštarce” na jutranjo kavo.
Lukova doživetja pa so objavljena tukaj.
wow…doživela sem sončni zahod gor, vzhoda pa ne…prelepo… 🙂
Brina, saj je enako. Samo sonce imaš na drugi strani neba…no, pa malo bolj zgodaj vstaneš:)
Vsa čast ti Miro, veš kdaj so najlepši trenutki v hribih. Srečno na tvojih poteh.
Lepo. Kratko in jedrnato z lepimi fotkami…