Četrtek še na snegu, zvečer v službo, za soboto pa so vremenarji napovedali čudovit poletni dan. Prav tako je TNP razpisal delavnico z naslovom Kako fotografirati cvetje. Delavnico naj bi vodil Aleš, čigar zapise že nekaj časa spremljam, obenem pa sem mu po eni strani prav po slovenceljsko fouš dela, ki ga opravlja. Vsaj tistega, ko gre zgodaj zjutraj v službo tja nekam v hribe, naredi par fotk v najlepši svetlobi…in ja, očitno mu noben ne reče, da je zabušant, če se uleže med cvetje, trave, mahove in pritisne na sprožilec fotoaparata…v svoje veselje in veselje vseh, ki ga spremljamo. 

Drugi razlog zakaj se udeležeiti delavnice pa je bil kraj dogajanja. Bohinjski Ukanc.

Človek se hitro zaljubi v tiste kraje, še posebej, če ga stari oče – pravi Fžnar – že kot smrkavca vodi po vseh rovtih okrog Bohinja, mu doživeto pripoveduje zgodbe, ki jih očitno ne bo pozabil do konca življenja.

Tisti smrkavec sem bil sam in začuda, navadno nisem bil utrujen od hoje četudi sva s starim Francem prepešačila celo pot okrog jezera vključno z vsemi travniki in “znamenitostmi” iz njegovih otroških in kasnejših let. Zgodbe o Fžnarskih “raubšicih” so bile močnejše od utrujenosti. Ponavadi me je uspavalo šele ritmično ropotanje koles vlaka na poti iz Bohinjske Bistrice na Javornik, proti domu v dolino pod Karavanke.

In če zdaj pomislim na svoje otroštvo lahko samo rečem: Ata, zame si bil barvna televizija še preden so si jo izmislili!

No Aleš si je začetek delavnice izmislil prav na tistem travniku, na katerega že nekaj let hodim iskat mir med nešteto travniških cvetov, žužkov, čebel… Še posebej lepa so jutra tam, kjer je bila med prvo svetovno vojno konjušnica. Od tod tako različnih vrst trav, cvetja…

Alešu je bil v veliko podporo Andy, s katerim počasi na noge postavljata projekt The light in BOHINJ. Verjamem, da jima bo uspelo.

In smo šli. Vsak s svojim aparatom v rokah med rožce, na pašo. Ob nasvetih Aleša in Andya in pa po valjanju moje malenkosti med žužki, mravljami, komarji in dišečimi travami je nastalo tole:

S travnika za se nato preselimo še do mokrišča bližje jezeru v smeri, kjer se Savica izliva v Bohinjsko jezero.

Ob jezeru je že jasno, da je tudi v naše konce prišlo poletje.

Po delavnici se z Metko podava na malico, nato pa na SUP-ih zaveslava v poletje.