Planica 2016
Tudi letos se je zgodila. Planica. Z vsemi možnimi presežki. No ja, za nekatere tudi to ni bilo dovolj. Čakal se je rekord.
A med tem, ko tistih nekaj znalcev, ki navadno vedo vse (tudi skočili bi v Planici, če bi se jim le dalo pramakniti s kavča) modrujejo o tem, da je letalnica narejena za rekorde…no takrat je v dolini, ki navadno postreže s precej hladnimi zimskimi jutri, že vse živo. Tedne pred prvim poletom si Planičarji prizadevajo sestaviti mozaik, mozaik iz nešteto koščkov. Le ta je v drugi polovici marca viden svetu. Navadno so vsi koščki postavljeni tja kamor sodijo.
Teden dni po mojem zadnjem obisku s fotoaparatom v Planici je pred prvim zamahom planiške fane v šanci še precej dela.
Potem, ko se prvi skakalci, ki imajo j… preizkusiti letalnico pojavijo v izteku, si Planičarji zmagoslavno stisnejo roke.
A s tem, ko so prvi poleti uspeli, delo še ni končano. Sreda na šanci je še dolga.
Pred petkovo popoldansko tekmo so “finomehaniki” na naletu spet v pogonu.
Pred pričetkom so na vrsti še zastavonoše. Njihova hitrost po puklu šance gre krepko čez 110 km/h. Kapo dol!
Po otvoritveni ceremoniji se lahko pričnejo poleti…z najlepšimi kulisami.
Petkova tekma se konča z zmagoslavjem Kranjca pred Prevcem in Forfangom … brez rekorda. Legenda Noriaki Kasai se veseli sedmega mesta.
Sobotno jutro se prične delovno. Še preden se glavnina navijačev zbere v dolini, se Jure že igračka z mašinerijo.
Pred otvoritvijo tekmovanja sledi še “modna revija”, na kup zbobnam še zastavonoše, na naletu pa se med tem izvaja vojaška “generalka”.
Prvi jutranji poleti so še poleti iz sonca v senco, kasneje pa že v sončno obsijano dolino pod Poncami.
Pred pričetkom prve serije se po šanci spet spustijo zastavonoše.
Po zadnji, Slovenski zastavi, Ič sporoči, da je šanca odprta. Poleti tja daleč dol se pričnejo.
Vse lepo in prav…ampak rekord še zmeraj ni padel. Čeprav znalci pod šanco, okoli nje in tisti na kavču trdijo, da je letalnica narejena prav za rekorde. Kljub temu v areni plapolajo v glavnem slovenske zastave.
Slovenski orli osvojijo ekipno drugo mesto, njihov trener pa v slogu najboljših čestita najboljšim.
Ampak rekorda niti v soboto ni bilo…in kasneje tudi v nedeljo ne.
Je pa dan pred tem ljubljenec in prijatelj Planičarjev skočil že petstotič na tekmah svetovnega pokala. In tisti Planičarji, ki navadno niti ne pomislijo ne na rekord ampak enostavno v dolini pod Poncami pustijo srce, je bilo to, da je Noriaki prav na njihovi šanci nastopil na 500 tekmi verjetno več kot vsaka rekordna daljava.
Škoda le, da nismo posneli Rateške Japonščine v kateri je Romana Noriakiju prebrala zahvalo in mu ob tem podarila steklenico šampanjca s podpisi Planičarjev.
In ja, Planičarji se piše z veliko začetnico..vsaj v moji slovnici!
Prelijepa reportaza. Gledam hocu li prepoznati neko lice koje i ja poznajem, posebno iz ekipe koja je godinama sa Petrom Dremljom uspjesno odrzavala skakalnice. Uzalu, bar za mene su to sve “neki novi momci”. Pa ni Janeza Goriska nema nigdje na slici a to je veeeeeeeeeelika nepravda. Svejedno, Planica izgleda velicanstveno a posebno postignuti rezultati. Bravo Slovenci, vi ste najbolji !!
Poštovani Vlatko
Hvala vam na pohvali.
Što se tiče stare ekipe koju vi poznajete: vjerovatno bi se našlo još koje lice iz te generacije, pa možda ove godine nisu pali u moj objektiv ili reportažu. Predlažem, da si pogledate još reportažu na ovom linku: http://www.mphoto.si/sanca/
Što se tiče gospodina Janeza Goriška: moja namjera nije bila raditi reportažu o ljudima, koju su več ionako ispostavljeni medijima, nego baš o ljudima, kojih nitko ne primječuje, pa još uvijek bez njih Planice nebi bilo…iako su to za vas “neki novi momci”
Pozdrav