Planica 2017

Planiška velikanka oziroma šanca, kot ji rečejo tisti, ki jo negujejo, peglajo, štanfajo…ti zleze pod kožo. Po nekaj letih odkar redno in bolj intenzivno hodim tja mi letos skoraj na misel ni prišlo, da je ne bi šel pogledat. Verjetno se enako dogaja v glavah tistih, ki se po zadnjem nedeljskem poletu počutijo precej prazno in že komaj čakajo, da se leto spet obrne.

Zakaj? Šanca niso le skoki, poleti, množica ljudi, ki svoje glasilke na mučenje prinese sem s širnega sveta. Šanca so prijateljstva, ki se stkejo med tistimi lepimi pa tudi manj lepimi trenutki še preden sploh prvi letalec poleti čez “puku u podn”.

Letos je bilo, vsaj kar se vremena tiče, tistih lepih trenutkov nekaj več, čeprav to ne pomeni, da se je šanca sama gor postavila. Na torek, le nekaj dni pred preizkusom letalnice je bila le ta bolj podobna gradbišču, na njej pa množica garačev, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo nalogo.

V sredo, tik preden Vinko Bogataj preizkuševalce spusti po naletu, na letalnici potekajo še zadnji popravki.

Četrtek je že resno tekmovalno obarvan, saj so na sporedu kvalifikacije. Seveda planiških poletov ni brez zastavonoš. Peter nadaljuje delo svojega očeta kot vodja deklet in fantov, ki zastave držav udeleženk z več kot 100 km na uro na smučkah pripeljejo v iztek letalnice.

Da je smučina na naletu stalno v odlični formi s svojim “borbenim” delovanjem po vsem tistem, ko jo “naletarji” ustvarijo, poskrbi enota Slovenske vojske. Tokrat so smučino branili pred dežjem. Njihovo delo je le košček v mozaiku, nad katerim že vrsto let bedi Iztok Pergarec – Ič.

Četrtkove kvalifikacije so bile kljub dežju izpeljane tako kot je treba. Nekaj fotografij pa je tudi uspelo.

V petkovo popoldansko tekmo je bilo vloženo ogromno truda in dela, saj so skoraj poletne temperature letalnico vse dni iz trde spreminjale v precej mehko in tekoče agregatno stanje. Že samo podatek, da je bilo že v torek popoldne ob enih 21 stopinj je dovolj nazoren. Meritvi je seveda verjeti, saj jo je zabeležil sam mojster ratraka, Jure Fenz na armaturni plošči svoje mašinerije, ki je nekaj zadnjih tednov imela ruto “gor in dol” po doskočišču velikanke.

Niti petkova tekma se seveda ne prične preden zastavonoše ne opravijo svojega dela…

Sobotno jutro sicer ni obetalo kaj prida dneva, saj je bilo nebo zakrito z oblaki, a kmalu po opravljenem delu zastavonoš se je pokazala tudi modrina neba.

Med tem, ko večina fotografov drvi v ciljno areno na podelitev odličij se sam napotim proti odskočni mizi v šotorček, ki zamenjuje nekdanjo brunarico namenjeno garačem na skakalnici. V miru uživam ob poslušanju zgodb legend, ki imajo skupaj krepko čez 200 let.

Po končani podelitvi priznanj ostane le še urejanje in priprava letalnice na zadnjo tekmo v sezoni. Sam si tokrat vzamem dan prosto. Spričo slabe napovedi sem nekako vedel, da bo izvedena le ena serija poletov preden bodo šli skakalci na zaslužene počitnice.

Zgornji fotopis je le delček zgodbe, ki se vsako leto po približno istem scenariju odvija v dolini pod Poncami. Pa vendar da vsako leto nešteto različnih zgodb, ki jih soustvarjalci nosijo s seboj daleč naokrog.

In zgodbe tistih z žulji na rokah so najbolj sočne!