Veliki Draški vrh

Janezova ideja, da na nedeljo štartamo s Pokljuke, se mi je sprva zdela podobna obisku city parka, a se je na koncu izkazalo, da smo ujeli perfekten dan.

Z Rudnega polja preko smučišča v smeri Viševnika, kjer se odklopimo od večine pohodnikov. Nekaterim bi glede na opremljenost najraje svetovali, naj gredo kak krogec okrog Blejskega jezera, pa še to bi bilo preveč. Odcuckamo preko Kačjega roba, kjer se spričo včerajšnjega opisa na Snežaku očitno večina odcepi proti Selišnikom in Debelemu vrhu. Skoraj v samoti se povzpnemo na Srenjski preval od koder po ostankih sobotnega puhca odvijugamo Na Jezerce. Tu spet vprežemo cucke in navkreber proti strehi Velikega Draškega vrha. V zadnjih metrih pod vrhom za brezskrben korak pridejo prav srenači. Sledi sončenje v brezvetrju z razgledi na okoliške hribe in četico, ki se vije proti Kredarici. Očitno so bili danes tam popusti. Se zgodi, zaj….i smo.

Smuka v prvih metrih bolj kot ne rodeo po trdem in razbrazdanem terenu, saj hlad v teh dneh ni popustil. Nižje pod streho zavijemo desno v lepe mehke ostanke sobotne fronte, od koder odsmučamo pod Studorski preval. Tod se držimo desno, kjer je še nekaj nezvoženega puhca v senčnih legah pod Ablanco. Na Jezercu sledi ponovna vprega cuckov in vzpon po poletni vročini nazaj na Srenjski preval. V smeri Kačjega roba spet odlična smuka po mehkem, nato pa nekaj rodea v smeri Krucmanovih kont. Še preden jih dosežemo, zavijemo desno skozi gozd do smučišča, od tod pa samo še smuk proti izhodišču in zasluženi hidraciji.

Uživali: Tomaž, dva Janeza, Jože, Jaka in pisec.