Visoka Vrbanova špica

Z Žigom spet “skrajšava” delovni teden…po mnenju tistih, ki delajo od ponedeljka do petka. Sama poizkusiva čim bolje izkoristiti tiste dni, ko sva prosta med turnusi, ki ne poznajo sobot in nedelj.

Že na zadnji čedni turi sva izračunala, da sva v petek oba spet prosta. Na četrtkov mail “Si za Kot in Vrbanovo špico” odgovorim pritrdilno. Kaj hitro sva dogovorjena še za uro. Tura se tokrat prične nekoliko drugače…s polnjenjem gum na mojem biciklu. Le te sva za vsak slučaj peljala s sabo, če bi bila cesta v Kot zaradi podrtih dreves neprevozna. No, triatlona nama ni bilo treba uganjati, saj je cesta lepo prevozna tudi mimo Lengarjevega rovta do obračališča.

Parkirava in se v poletni obutvi se peš zagrizeva čez hudournik skozi gozd v strmino.

Sprva obetajoče jutro se je pooblačilo, Kot je dobil pokrovko iz katere je začelo puščati. Najprej sva se spraševala kdo od naju je narobe prebral vremensko napoved, nato pa sva se odločila, da nadaljujeva dokler se ne zlije tako kot je treba. Vmes občudujeva macesne, ki kljubujejo hudim zimam, še preden pa se znebijo ledenega oklepa že zelenijo.

Na višini okrog 1300 nm prideva na sneg. Tu vpreževa pse in pod ostenje Rjavine.

Sneg je lepo opuščen, primeren za hojo, le sem in tja se zgornja plast odpelje pod smučko, “smučišče” pod Rjavino pa tudi ni preveč posuto s kamenjem. Letošnja zima je nasula snega toliko, da so vsi skoki lepo zaliti, sem in tja se pojavi kaka razpoka. Pogled v globino le teh ti da misliti.

Dež je že kmalu po tistem, ko sva stopila na sneg, pojenjal. Počasi se je tudi nebo nad nama odpiralo.

Za nama je bila dolina še pod pokrovko, …

…višje nad nama pa modro nebo, ki daje moči in veselja.

Na izravnavi pred Peklom nama spodnja čeljust pade proti tlom, srce zaigra. Naredil se je čudovit dan. Ob kratkem postanku uživava v razgledih.

Na eni strani Vrbanova špica…

…na drugi zadnji del Rjavine iznad katere naju greje sonce.

Tam čez Pekel se bohoti Rž z narisanimi okrasnimi ostanki oblakov.

Nadaljujeva levo nad Peklom.

Sonce pa za nama.

Razgledi se tu le še lepšajo. Rž pokuka izza snežnih poljan.

Vrbanova špica pokaže svoj obraz, tam čez dolino se pokaže Kepa, Dovška baba…

…med tem, ko se na drugi strani na ogled postavi Rjavina v vsej svoji mogočnosti.

Nad Peklom obrneva desno proti Visoki Vrbanovi špici. Nimava več daleč.

Tudi Triglav naju kmalu pozdravi.

Staničev dom še sameva.

Povzpneva se na greben od koder se nama odpre pogled še proti Begunjskemu vrhu.

Z grebena pa se že pokaže današnji cilj.

Žiga se seveda že sonči na vrhu ko sam prisopiham tja.

Na vrhu se kar ne moreva nagledati lepot. Tam čez dolino za Cmirom in čez dolino Vrat se odpira pogled proti Bovškemu Gamsovcu, Sovatni, Stenarju, Razorju…

…proti bivaku na Rušju s prelepo kuliso.

Dolina je odeta v pomladne barve.

Za Cmirom pa še prava zima. Razpoke v snegu nad dolino še grozijo.

Sledi okrepčilo z razgledom na očaka…

…in pa “skupinska” fotka.

Človek se nekako ne naveliča razgledov tam gor, pa vendar se morava počasi odpraviti proti dolini, če želiva imeti še spodobno smuko. Sonce je močnejše od sapice vetra na vrhu, nižje pa je sploh še topleje. Proti Peklu se spustiva po lepo odjenjani najstrmejši flanki.

Med predahi uživava v razgledih.

Naklonina proti Peklu je ravno pravšnja, spodaj pa nama je jasno, zakaj ta predel nosi takšno ime. Temperatura spodaj je v brezvetrju nekaj stopinj višja od okoliške. Temu primerno je tudi sneg nekoliko bolj omehčan, a še vseeno nudi uživaško vijuganje.

Prepešačiva še nekaj metrov iz Pekla na izravnavo, od tod pa po putrčku v vijugah pod Rjavino.

Proti zeleni dolini…

…v zavetju Rjavine…

…po prostranem smučišču.

Od jutranjih oblakov so ostali le tisti, najlepši..za okras.

Spodaj pod Rjavino nad razcepom proti Macesnovcu odpeljeva še veleslalom med kamni z Rjavine. Še pogled nazaj, nato pa do zadnjega jezika snega in po poti na peš v dolino.