Mala Mojstrovka

Velikonočni prazniki, nažiranje z jajci, šunko, potico in dež. Dobitna kombinacija za prvovrstno lenobo, ki se naseli v vse dele telesa. Še najbolj pa v butaro, ki najde miljon in en izgovor zakaj zjutraj NE vstati iz postelje.

Tako je bilo tudi danes.

Z jasno namero večer prej nastavim budilko, ki jo zjutraj že kot pravi profi ignoriram. Ko modro nebo le prične nabijati skozi okno spalnice me s postelje vrže slaba vest. Tako sem na frišno sfrezanem Vršiču šele ob pšol desetih. Zaženem se v breg in pogledujem v oblačke, meglice… Do Vratc fotoaparata sploh ne vzamem z ruzaka. Na vratcih pa…pogled tja čez k Primorcem.

Za mano pa gredo meglice.

Nekaj časa se obotavljam in razmišljam ali nadaljevati ali ne. Vsake toliko se odpre modro nebo, prav tako hitro se tudi zapre. Odločim se nadaljevati.

Prvih nekaj deset metrov je kot po navadi kopnih, nato pa se prične nova podlaga, včerajšnja. 10 centimetrov novega snega, gnilega, s tem, da je podlaga prav tako namočena. Dobitna kombinacija za podaljšan izpadni korak. Smučke nosim na ruzaku od podna.

Matranje odtehtajo razgledi, ki se res priležejo po nekaj kislih dnevih.

Proti Mojstrovkam je razgled obetajoč. Cel čas upam, da me modro nebo tam gor počaka.

Počasi tudi sem gor prihaja pomlad…ampak res počasi. Temperature niso več tako nizke, ruševje že sili izpod snega…

Na žalost se uresničuje napoved vremenarjev. Nebo se počasi prične zapirati, vidljivost se iz koraka v korak manjša. Kakih 100 višincev pod vrhom Male Mojstrovke se vpnem v smučke in lep čas čakam, da se megla oziroma oblak vasj toliko razkadi, da ujamem pravo smer.

Smučarija je bolj podobna smučanju na vodi z občutkom, da smuči nimajo gladke površine. Pod smučmi se nov sneg vali v kepah v dolino, sam pa se držim smeri pristopa oziroma svojih stopinj.

Na Vratcih sem spet na jasnini. Pogled proti drevesnici. Obeta, a ne v takšnih razmerah. Čez kak dan ali dva pa že.

Spust od Vratc proti Vršiču pa čisto druga pesem. Sneg sicer mehak a kot noč in dan proti novi podlagi tam zgoraj. Uživaško vijuganje do podna. Spodaj še debata z primorskimi cestarji, nato pa smuk po desni strani ceste do avta, ki je prakiran par ovinkov nižje.

Cestarji so te dni kar pridni tam gor. Snega je še…uf, cesta pa je praktično prevozna, čeprav uradno zaprta.

Na, pa je še en kisel aprilski dan za nami 😉