Pod Kriško steno

Še eno aprilsko jutro. V mestu šajba, tam nad vrhovi pa oblaki. Z Juretom jo mahneva do tretjega Vršiškega ovinka, nato pa peš spust do planine v Klinu. Tam vpreževa pse in po trasi Mihovega smuka proti Krnci. Od Krnice naprej skozi gozd nato pa pod plazine. Sneg mehak in namočen z včerajšnjo ploho.

Cel čaz se vzpenjava pod oblačnim pokrovom, le tam spodaj draži jasnina. No ja, vsaj vidljivost bova imela za razliko od včerajšnje Male Mojstrovke. Oblaki se zataknejo tam višje, ob vrhove.

Po dobrih dveh urah sva na izravnavi pod steno. Tu je nekaj centimetrov svežega snega od predvčerajšnjega sneženja. Za razliko od včeraj je tudi nov sneg lepo smučljiv.

V zatrepu doline tik pod Kriško steno opazujeva tri junake in upava, da se ne odpravljajo v kako plezarijo tja gor. Kak popotresni sunek tudi nebi bil ravno užiten za njih. No, na srečo sva se zmotila. Ekipca je odsmučala navzdol.

Po kratki pavzi in uživanju v razgledih se tudi midva spustiva proti dolini.

Že prve vijuge so bile prav uživaške.

Sprva potegneva po sredini doline, nižje pa zavijeva levo pod stene in čez plazino.

Tačas se tam gor dela vreme.

 

Ostane nama še Mihov smuk za finale in pa peš vzpon do Vršiške ceste.

Glede na to, da je zunaj že prijetno toplo greva še na hidracijo v center Kranjske Gore, kjer v prijetni družbi teče debata predvsem o problematiki diareje gamsov v TNP-ju 😉