Golica, 1835 m … dan za bogove

Že nekaj let jo gledam in čakam, da bodo razmere pravšnje.

Vsakič, ko zapade nov sneg nam je tu spodaj kot merilo, kakšne so razmere tam gor. Navadno sneg splazi po pobočjih že kmalu potem, ko zapade. Te dni ni tako. Tam gor je lepa hladna zima.

Pobočje Krvavke je navadno varno v skoraj vseh razmerah. Levo in desno od nje le pogojno. Z vrha Golice smučat pa mi je bil že nekaj časa cilj. Zato se toliko bolj razveselim Juretovega predloga, da jo napademo.

V sobotno jutro se nas poda ekipa sedmih. Dolina je še prekrita z meglicami, nad Fencem pa…

Nad Fencem čez planke in čez rovt po gazi do tovorne žičnice, od tam pa na celo po letni poti proti lepotici. Višje smo, lepši so razgledi.

Kaj kmalu pridemo na “plazišče” pod kočo. Kljub dokaj stabilnim razmeram se pripravimo na presenečenje. Vse je šlo gladko in kmalu smo pri koči na Golici.

Veter tu gor ne počiva, zato si poiščemo zavetje ob koči za kratek predah.

Sledi naskok na Krvavko. Sam se  mu odpovem, saj imam od ture proti Jeseniški planini manjše težave s kolenom (na nogi 😉 ) Tako si podaljšam pavzo pri koči, ekipi pa z veseljem prepustim Krvavko, da vanjo zarežejo špuro in jo presmučajo. Nato skupaj napademo še Golico.

Po podaljšani pavzi se tudi sam zagrizem v Krvavko…med tem, ko ekipa že smuča z vrha.

Glede na videno in pa glede na vriskanje po Krvavki je smučarija odlična, razgledi pa tudi.

Ko ekipa odsmuča proti koči se sam v počasnem tempu pomikam proti grebenu med Krvavko in Golico. Vmes kljub dokaj močnemu vetru uživam v razgledih.

Tudi čez, pri sosedih je spodaj megla…

Razgled proti Julijcem je danes kičast…

…pa tudi Karavanke niso švoh.

Malo pred vrhom me počasi že dohiti ekipa.

Vrh Golice je kot po navadi spihan, razgledi pa…

Počasi se nas nabere vseh sedem. Na srečo na vrhu ne piha premočno, tako, da lahko še rečemo par moških.

Sledi še gasilska…

…in pa posvet.

Ostane nam le še najlepši del…smučarija z vrha Golice proti Ovčarski bajti.

Smučamo po večini po grebenih, ki vodijo skoraj direktno na planino nad Ovčarsko bajto. V grabnih med njimi razmere ne dopuščajo brezskrbnega vijuganja, razen v spodnjem delu.

Brez padcev seveda ni šlo.

Po uživaškem vijuganju sledi še počitek pri Ovčarski bajti z razgledom na presmučano.

Ostane nam le še vožnja po cesti in rovtu proti Fencu, izhodišču ture.

Ko napakiramo opremo v avtomobile nam ne preostane drugega, kot da se zapeljemo do Planine pod Golico do oštarije Pr Čop. Kaj čmo, od tam je najlepši razgled na Golico…pa še pivo točijo 😉

Končna ocena: ma dan za bogove!

Pa še to…danes so bile razmere idealne. Jutri…jutri je nov dan!

Sestava ekipe: Matic, Jure,  Stojan, Fajfar, Borči, Martin in Miro