Mrežce, 1965 m

Po včerajšnji Golici si danes privoščim še eno bolj na izi. Zapeljem se na Pokljuko, mimo Mrzlega studenca proti planini Javornik in naprej do spomenika. Cesta tokrat od skavtskega doma nesplužena, tudi izogibališč ni, tako da je bilo ob povratku kar pestro.

Že kmalu od spomenika proti Blejski koči me ogovori turna smučarka. Zamenjala me je z Juretom. No, skozi debato kmalu ugotoviva, da informacije o turah pobiramo na istem portalu, prav tako pa tudi prispevamo članke in da se nekako prek www.turni-klub-gora.si poznamo. Tako proti Lipanci čas ob prijetnem pogovoru še hitreje mine.

Pri koči nadaljujem proti Mrežcam, Barbara pa bo pri koči počakala Mišota.

Nad kočo ogledujem in opazujem vreme. Nič ne kaže preveč, da nas bo obsijalo sonce.

No, na moje veselje ne ostane pri tako kislem vremenu. Višje nad kočo, tam, nad macesnovim gozdom me že pozdravlja sonček.

Tudi temperatura takoj postane prijetnejša, tako, da se mi naenkrat niti ne mudi več…že zaradi razgledov ne.

Počasi se le pomikam proti vedno obleganemu vrhu Mrežc…

…seveda s pogostimi postanki. Mrežce so mi že zaradi samih razgledov vedno všeč. Smučarija je navadno tu – vsaj zame – povsem drugotnega pomena. Razgledi pa…

Na vrhu mrežc vedno najdeš sogovornika…ali več njih. Tudi Mišo in Barbara prideta na vrh z družbo.

Skupaj predebatiramo zadnje ture, razmere…s politiko v glavnem ne kvarimo razkošja tu gor.

Z Mišom in njegovo klapco se dogovorimo, da odsmučamo naravnost proti cesti in ne proti Blejski koči.

Odločitev je bla prava. Vrhnji del Mrežc sicer že silno zvožen, pa še vedno lepo smučljiv sneg. Nižje pa po partizansko med macesni, smrekami v iskanju pršiča…in le tega se je še našlo.