Gensgitsch

Na kulturni praznik gremo poiskat sonce na senčno stran Karavank.

“Miha, a daš en šluk?”

Jutranji zbor na Hrušici ob hladni Savi je dal vedeti, da bodo temperature krepko pod lediščem. V dveh avtomobilih se zapeljemo skozi luknjo v Karavankah, sprva v lepem tempu, a ne prav daleč. Kaj kmalu se znajdemo v koloni tovornjakov in pretežno avtomobilov slovenskih registrskih oznak. Vožnja do Twenga se dodobra podaljša, tako smo kljub zgodnjemu štartu šele nekaj čez deseto uro na smučkah v Lignitzu, od koder nas že lepo potegnjena špura zapelje skozi sprva smrekov gozd, nato pa macesnov do planine Gensgitsch. Sledi le še vzpon bolj ali manj naravnost proti vrhu hriba. Dolgočasen vzpon popestrijo le razgledi na vse strani.

Na vrhu ne zebe samo naše ekipe, sneg v globokem minusu pa kar škriplje pod nogami. Slednji nam nudi odlično smuko po lepo speglanem vse do macesnovega gozda, kjer najdemo še precej bele mehkobe.

V ekipi je tudi podmladek družine Kofler. 12 letni Miha in 14 letni Tomaž nam vsem dajo misliti, da smo nekje pri učenju smuke hudo kiksnili. Mulca nam suvereno narekujeta tempo navzgor, navzdol pa se lahko samo poskrijemo od zavisti. Njuna smuka je kot pesmica. Pa še to: fanta sta samostojna, predvsem pa kulturna, čeprav nista v spremstvu staršev. Slednji stavek je v pomoč predvsem predstavnikom CSD-ja v izogib nevšečnostim družine Kofler.

Pod macesnovim gozdom nas čaka še nekaj testov iznajdljivosti v smrekovem gozdu v okviru pristopne poti, nato pa smuk do izhodišča. Pred odhodom se na hitro odžejamo, nabavimo nekaj sira v bližnji kmetiji, nato pa na tokrat ne sončno stran Karavank na Dovje na zasluženo malico.

Uživali: Miha, Tomaž, Eva, Nataša, Jure, Andrej, Metod in pisec.