Slatnik, 1609 m, Šavnik, 1576 m

Čas je bil za nabavo novih pancarjev. V sredo se oglasim v Iglu sportu na Viču. Mare mi odlično svetuje pri nabavi. Odločiva se za Scarpo. Že ob nabavi pa se dogovoriva za petkovo turo.

Ideja, da se z enim avtom zapeljemo do Bohinjske bistrice, z drugim pa na Soriško planino je v četrtek zvečer po telefonu le še potrjena. V petek zjutraj zbor ob pol sedmih. Ekipa: Luka, Drago, Mare in jaz. V prelepo in tiho jutro zakorakamo s parkinga pod smučiščem pod Lajnar proti Slatniku.

 Smučišče še spi, ko se mi že sončimo. Ob osmih zjutraj je že prijetno toplo.

Na levi strani se Lajnar koplje v jutranjih žarkih…

Sneg je skorjast, tako, da drži moža na smučeh, le mestoma se predre. Višje v senci Lajnarja je celo tako trd, da je potrebno nekaj več pazljivosti, da te na strmini ne odnese. Srenačev nismo natikali, saj je edina večja klančina le pod in nad kasarno.

Ko gremo višje je vse skupaj že malo kičasto… Proti Slatniku trd speglan sneg, sonce v ozadju…

Stara kasarna, ostanek Alpskega zidu, počiva v snežni tišini.

Kmalu smo na vrhu Slatnika, kjer se nam odpre razgled še na drugo stran…proti Julijcem, Bohinju, Karavankami…

Nekako se nam ne mudi preveč z razglednega vrha. Iz meglenega morja kukajo le zasneženi vrhovi. Iščemo cilje za naslednje ture…

Še pogled proti soncu za hrbtom in Lajnarju…

…nato pa spust v dolino med Slatnikom in Šavnikom.

Že po prvih zavojih smo ugotovili, da bo verjetno danes spust težji od vzpona. Sneg je mestoma trd, mestoma pa skorjast, tako, da se v vsakem zavoju skriva presenečenje. Že v zgornjem delu so se pričele naše akrobacije. Pa vseeno, nasmejani prispemo v dolino med obema vrhovoma. Vprežemo kužke in spet proti soncu.

Po kratkem vzponu smo spet na lepi razgledni točki…

Tu smo še bliže Črni prsti…

…Triglavu z okrasjem…

Privoščimo si daljši postanek, saj je ura še precej zgodnja, naša dnevna soba pa je tudi tako okrašena, da bi bil greh hiteti naprej.

Po zajtrku se še preštejemo…

…nato pa v smeri severozahoda odsmučamo v smeri še enega “turnosmučarskega središča”. Nekje spodaj teče stara družinska proga smučišča Kobla.

Spet se borimo s skorjastim snegom. Vsak zavoj je projekt zase. Pa nič zato…dan je prelep za jamranje.

Po zgornjem delu nas čaka vožnja skozi “vratca” proti meglenemu morju. Tokrat je “proga” nekoliko bolj zaprta. Bukova vratca so postavljena nekoliko bolj zaprto kot v preteklih turah. Predelan sneg z dodatkom skorje nam še dodatno da misliti. No, pa vseeno se najde dovolj prostora za nekaj uživaških zavojev po lepi naklonini.

Po slalomu, na srečo brez poškodb tako za nas kot za drevje tam gor, prispemo na traso “družinske” proge pod Koblo.

Sledi še kratek vzpon, nato pa spust proti Kobli. V stegencih se že čuti tisti pekoč občutek. Posledica “bloškega” stila smučanja. Pa nič ne de. Dneva še ni konec, razgledi so še vedno lepi, do piva v dolini pa tudi ni več daleč.

Tudi v dolini se je megla že razkadila. Samo “zajla” za obešanje perila proti Kobli kazi razgled…na žalost.

Spodnji del Koble nam ponudi še užitkarsko vožnjo po ojuženem celcu. Pravi balzam za stegna po borbi s skorjo tam gor.

O turi: spet ni vredno, da bi dajal pluse in minuse ture na vago, saj plusi vedno prevagajo. Dan je bil čudovit, družba odlična, razgledi da bi joh odnesel domov…pa še jutrišnja napoved je spet lepa. Kaj češ lepšega? 😉

Pa še to: Mare, hvala za perfektno svetovanje pri nabavi pancarjev in za odlično izbiro ture!