Vrtaško Sleme

Ko po dveh predvidenih ciljih prevlada tretji.

Ture po Žigovih nočnih izmenah so vedno zanimive, še pred njimi pa izbor le teh. Ko se v hladnem petkovem jutru srečamo, je prvotni cilj gaz pod Kriško steno. Ko se zapeljemo z mesta proti dolini pade ideja, da se podamo na Mojstrovico. Ker nismo bili prepričani kako je z odnešeno in minirano cesto nad Belco na koncu pade ideja, da se zapodimo proti Vrtaškemu slemenu.

Hlad Save nas v jutranjih urah priganja, da mišice čim prej spravimo na delovno temperaturo. Za to kaj hitro poskrbi teren, ki se postavlja navkreber in vztraja 400 višincev. Čez Smrajko in Cijanice ter v redko z macesnom poraščeni dolini pod Vrtaškim vrhom uživamo v miru in tišini. Mraz pritiska a nam modro nebo daje upanje, da bomo na vrhu uživali v sončnih žarkih. Razgled na Kukovo špico s predvrha Vrtaškega Slemena (Sleme) je že kar kičast. Do konca pa se nam obrazi odprejo vse do ušes, ko naredimo prve zavoje v prvovrstnem pršiču. Še spodnji del ture je bil smučarsko uživaški, le mišice so že nekoliko trudne.

Na izhodišču nam je komaj uspelo izprazniti nekaj piksen izotoničnega napitka, saj je tekočino težko zlivati vase, če ti od veselja usta razteguje tja proti ušesom.

Uživali: Žiga, Jure, Boris, Jaka in pisec.