Svačica
Za spremembo se zapeljemo “samo” čez mejo in takoj levo, tja, kjer se še vedno pogovarjajo lepo slovensko.
V jutranjem hladu se podamo čez urejene tekaške steze proti hladilniku pod Svačico. Tako zlahka ni šlo, saj v gozdu še manjka kak decimeter ali dva snega za brezskrbno navigiranje, sploh pa za brezskrben spust. Pri globokem minusu se nam kar mudi na sedlo, kjer nas objamejo prvi sončni žarki, s tem pa tudi nekaj vetra. V zavetju pod Svačico se opremimo za spust, najprej na ono stran, v Medvedji dol. Tudi boljšo smuko smo že doživeli v teh koncih. Trda kloža se meša z mehko in nekaj skorje, tako je vsak zavoj tombola. Spodaj ponovno vprežemo cucke, pod sedlom pa še srenače.
Matija s Sedla potegne še na razglednik, nato pa družno iščemo mehkobo s sedla Svačica in pod Grad. Tu le najdemo tisto, po kar smo prišli. Mehkobo in ravno pravšnjo strmino za uživaško vijuganje. Spodaj nam ostane še nekaj prebijanja skozi bukov pragozd, nato pa po tekaških stezah nazaj na izhodišče. Zadnji zavoj pred oštarijo Podnar naredimo v soncu z usti do ušes.
Uživali: Anita, Metod, Matija in pisec.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!